Ob praznikih se spominjamo pomembnih odrešenjskih dogodkov v zgodovini Cerkve. V Cerkvi ločimo zapovedane praznike, nezapovedane praznike, godove in spomine svetnikov. Največji praznik v krščanstvu je velika noč, ki je praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih. Poleg velike noči kot »malo veliko noč« obhajamo vsako nedeljo. Verniki smo se poleg nedelj tudi na zapovedane praznike, ki jih običajno obhajamo med tednom in imajo velik pomen za življenje po veri, dolžni udeležiti daritve sv. maše (evharistije). Zapovedani prazniki so: praznik sv. Rešnjega telesa in krvi, Marijino vnebovzetje, praznik vseh svetnikov in božič (prim. Katekizem katoliške Cerkve (KKC), 2041–2042; 2180–2183 in Zakonik cerkvenega prava (ZCP), kan. 1246–1248). Drugi prazniki so nezapovedani in vernike ne zavezuje obveznost udeležbe pri sv. maši. Zaradi pomena praznikov smo verniki prav tako povabljeni, da se za osebno duhovno rast in povezanost z življenjem Cerkve udeležimo evharistije. Godove in spomine svetnikov sicer obhajamo vsak dan, pri čemer se jih običajno spominjamo na dan njihove smrti. Zgled svetnikov je spodbuda za življenje po veri. Zapovedani in nezapovedani prazniki ter drugi spominski dnevi v katoliški Cerkvi: Novo leto, praznik Božje matere Marije in svetovni dan miru, 1. januarja. Na praznik začenjamo novo koledarsko leto in pri bogoslužju prosimo za Božji blagoslov. Gospodovo razglašenje, sveti trije kralji, 6. januarja. Na ta dan se spominjamo obiska modrih z Vzhoda, ki so se prišli poklonit novorojenemu Jezusu. Po izročilu so mu darovali zlato, miro in kadilo (prim. Mt 2,1–12). Med 25. decembrom in 6. januarjem je v navadi koledovanje, kar pomeni, da koledniki hodijo od hiše do hiše in s petjem ali igranjem želijo srečo in nabirajo darove za dobrodelne namene. Gospodovo darovanje, svečnica, 2. februarja. Na ta dan se spominjamo Jezusovega darovanja v templju (prim. Lk 2,22–38), pri katerem sta bila poleg sv. družine (Jezusa, Marije in Jožefa) prisotna tudi starček Simeon in prerokinja Ana. Pri bogoslužju blagoslavljamo sveče. Praznik obhajamo štirideset dni po božiču. Na pepelnico se začenja štirideset dnevni postni čas. Liturgična barva v postnem času je vijolična. V postnem času je šest postnih nedelj. S postnim časom se pripravljamo na veliko noč. Na pepelnično sredo je strogi post, kar pomeni, da odrasli in zdravi ljudje ne jemo mesa in mesnih jedi ter se lahko samo enkrat na dan do sitega najemo (prim. ZCP kan. 1249–1251). Pri sv. maši je obred pepelenja, ki na zunaj pokaže pripravljenost vernika na odpoved in soudeležbo pri Gospodovem trpljenju ter potrpežljivo prenašanje preizkušenj. Praznik sv. Jožefa, zavetnika naših dežel, 19. marca. Sv. Jožef je bil varuh sv. družine, Jezusov skrbnik in mož Device Marije. Na praznik Gospodovega oznanjenja, ki ga obhajamo 25. marca, se spominjamo obiska nadangela Gabrijela pri Devici Mariji v Nazaretu. Nadangel ji je sporočil, da bo spočela od Svetega Duha in da se bo dete imenovalo Božji Sin. (prim. Lk 1,26–38). Cvetno nedeljo obhajamo na nedeljo pred veliko nočjo. Tedaj se spominjamo Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem in pri bogoslužju beremo pasijon (pripoved o Jezusovem trpljenju) iz evangelija (prim. Mt 26,14–75; 27,1–66). Pri bogoslužju blagoslavljamo različne vrste zelenja (oljčne vejice in butare). Veliki četrtek praznujemo na četrtek pred veliko nočjo. Na ta dan se spominjamo postavitve dveh zakramentov. Gospod je na veliki četrtek zaupal apostolom posebno poslanstvo, ki ga v Cerkvi nadaljujejo posvečeni diakoni, duhovniki in škofje. Poslanstvo se podeljuje z zakramentov sv. reda oziroma mašniškega posvečenja. Na veliki četrtek se spominjamo tudi Gospodove zadnje večerje z učenci, pri katerem nam je v spomin in trajno obhajanje zapustil zakrament sv. evharistije, ki se ponavzočuje pri vsaki sveti maši. Veliki petek obhajamo na petek pred veliko nočjo. Na ta dan se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti za križu na Kalvariji, zato je tudi ta dan strogi post. To je edini dan v letu, ko ni daritve sv. maše. Pri bogoslužju prebiramo pasijon iz Janezovega evangelija (prim. Jn 18,1–19,42). Veliko soboto obhajamo na soboto pred veliko nočjo. Na ta dan blagoslavljamo velikonočni ogenj, vodo in jedila ter častimo Jezusa v Božjem grobu. Jedila, ki jih prinašamo k blagoslovu (žegnu) imajo posebno simboliko in nas spominjajo na Gospodovo trpljenje. Na predvečer velike noči obhajamo velikonočno vigilijo s slavjem luči in prebiramo številna berila iz stare in nove zaveze. Velika noč je največji praznik krščanstva in jo vsako leto praznujemo na nedeljo po prvi pomladanski polni luni. Na ta dan se spominjamo Jezusovega vstajenja od smrti, s katerim nas je odrešil (prim. Mt 28,1–10; Mr 16,1–8; Lk 24,1–24 in Jn 20,1–10). Kjer je le možno je pred vstajenjsko sv. mašo procesija z Najsvetejšim. Veliko noč slovesno praznujemo z osmino, sicer pa velikonočni čas traja do binkošti, ki jih praznujemo petdeset dni po veliki noči, vmes pa se zvrsti sedem velikonočnih nedelj. V navadi je pisanje in izražanje voščil z željo, da bi se praznika odrešenja resnično veselili. Velikonočni ponedeljek je ponedeljek po veliki noči. Gospodov vnebohod. Praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči, na ta dan pa se spominjamo Jezusovega odhoda k Očetu. Jezus se je po vstajenju po izročilu še štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam vse do vnebohoda (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11). Binkošti obhajamo petdeset dni po veliki noči in se na ta dan spominjamo prihoda Svetega Duha in ustanovitve Cerkve (prim. Apd 2, 1–11; Jn 20,19–23). Z binkoštimi zaključujemo velikonočni čas. Po binkoštih se nadaljuje navadno cerkveno leto, ki traja do konca cerkvenega leta oziroma do začetka adventnega časa. Liturgična barva med navadnim letom je zelena. Binkoštni ponedeljek, praznik Marije, Matere Cerkve. Nedeljo Svete Trojice obhajamo na nedeljo po binkoštih. Na ta dan se posebej poglabljamo v skrivnost verske resnice o enem Bogu v treh osebah, ki so Oče, Sin in Sveti Duh (prim. KKC 249–256). Praznik sv. Rešnjega telesa in krvi je določen glede na praznik velike noči oziroma binkošti in ga obhajamo na četrtek v drugem tednu po binkoštih. Na ta dan se posebej spominjamo Jezusove navzočnosti v zakramentu sv. Rešnjega telesa in krvi. Na praznik so v navadi procesije, s čimer verniki tudi navzven pokažemo svojo vero. Praznik je zapovedan. Praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija, je v Cerkvi na Slovenskem dan mašniških posvečenj. Apostola Peter in Pavel sta najbolj pomembna apostola. Apostol Peter je bil prvi papež. Tradicijo prvega vodstvenega mesta v Cerkvi skozi zgodovino Cerkve vse do današnjega dne nadaljujejo papeži. Apostol Pavel pa je bil največji oznanjevalec Evangelija vseh časov. Krajevni škofje na ta dan v stolnih cerkvah diakone posvetijo v duhovnike (novomašnike). God svetih Cirila in Metoda, zavetnikov slovenske cerkvene pokrajine, sozavetnikov Evrope, blagovestnikov naših prednikov pri nas praznujemo 5. julija. Veliki šmaren, Marijino vnebovzetje, 15. avgusta. Praznik je zapovedan. Na veliki šmaren se spominjamo posebne milosti, ki jo je bila deležna Jezusova mati Marija. Po smrti je bila z dušo in telesom vzeta v nebo. Mali šmaren, Marijino rojstvo, 8. septembra. Na ta dan se spominjamo rojstva Božje Matere Marije. Blaženi Anton Martin Slomšek, 24. septembra. Na ta dan se spominjamo smrti prvega blaženega v Cerkvi na Slovenskem, ki je posebej slovenskim vernikom postavljen za zgled pričevanja in življenja po veri. Praznik vseh svetnikov, 1. novembra. Praznik je zapovedan. V bogoslužnem koledarju se poleg velikih praznikov odrešenja in praznikov Device Marije, Božje Matere, vsak dan v letu spominjamo enega ali več svetnikov, ki so s svojim življenje tako živo pričevali za Boga, da jih je Cerkev kanonizirala in razglasila za svetnike, kar pomeni, da jih vernikom postavlja za zgled krščanskega življenja. Na praznik vseh svetnikov se poleg vseh razglašenih svetnikov posebej spominjamo umrlih, ki so že dosegli popolno občestvo z Bogom, niso pa razglašeni za svetnike. V navadi je obisk grobov rajnih in goreča molitev zanje. Spomin vseh vernih rajnih, 2. novembra. Na ta dan se spominjamo in posebej molimo za vse umrle, ki so še na poti očiščevanja in polnega občestva z Bogom še niso dosegli. Nedeljo Kristusa, Kralja vesoljstva praznujemo kot zadnjo nedeljo cerkvenega leta pred prvo adventno nedeljo. Na ta dan se pri bogoslužju spominjamo Gospodove obljube na njegov drugi prihod v slavi in dovršitve človeške zgodovine. Marijino brezmadežno spočetje, 8. decembra. Na ta dan se spominjamo posebne milosti, ki je je bila deležna Devica Marija, Jezusova Mati – zaradi posebne milosti Božjega materinstva je bila obvarovana madeža izvirnega greha, s katerim smo zaradi greha Adama in Eve zaznamovani vsi ljudje in se nam izbriše pri zakramentu sv. krsta, s katerim se včlenimo v občestvo/skupnost Cerkve. Z adventnim časom v katoliški Cerkvi tudi začenjamo cerkveno leto. Advent je hkrati tudi priprava na božič, ki zajeme štiri nedelje pred 25. decembrom. S tem namenom pripravimo adventni venec s štiri svečami, pri čemer vsako adventno nedeljo prižgemo dodatno svečo. Liturgična barva v adventnem času je vijolična. Božič, 25. december – praznik Jezusovega rojstva. Praznik je zapovedan. Na božič se spominjamo Jezusovega rojstva v Betlehemu (prim. Mt 1,18–25 in Lk 2,1–7). V navadi je postavljanje jaslic, ki ponazarjajo okolje, v katerem se je rodil Jezus. Razširjeno je pisanje in izražanje voščil z željo po blagoslovu in miru, ki naj nam ga prinese novorojeni Odrešenik. Ker je novo koledarsko leto časovno blizu, se božičnim voščilom pridružujejo tudi dobre želje za novo leto. God sv. Štefana, prvega mučenca, 26. decembra. Za vse čase v zgodovini Cerkve so značilna tudi preganjanja kristjanov. S preganjanji je povezano posebno pričevanje nekaterih oseb, ki so zaradi vere prestali različna mučenja in darovali svoje življenje. Cerkev osebe, ki so bile umorjene zaradi njihove vere, razglasi za mučence. Ob spominskih dnevih mučencev je liturgična barva rdeča. Nedeljo Svete Družine obhajamo na nedeljo po božiču. Člani Svete Družine so bili Jezus, Devica Marija in sv. Jožef. Cerkev vernikom njihov način družinskega življenja postavlja za zgled (prim. Mt 2,13–15.19–23).    https://zupnija-race.rkc.si/index.php/content/display/929