Preskoči na vsebino


JEZUS - TRPEČI SLUŽABNIK - KRISTUSOVO TRPLJENJE

Vernikov pogled zna v Kristusovem trpljenju prepoznati sad greha, ki še vedno zori v vsakem človeku, opeharjenem za dostojanstvo, ranjenem v svojih pravicah.

 

JEZUS SLUŽABNIK

NZ prikazuje Jezusa predvsem kot služabnika, ki je trpel in umrl za nas.

Jezus je na križu, kot trpeči služabnik, ki je vzel nase trpljenje božjih ljudi in celega človeštva. Jezus se ne samo identificira z vsem trpljenjem, ampak je on sam tudi služabnik Boga, v katerem življenju in smrti je dovršeno celotno trpljenja tistih, ki jočejo in molijo. Samo on lahko sprejme nase to, da je bil zapuščen od Boga in daleč proč od njegove navzočnosti. 

Iz vseh evangelijev je jasno vidno, da je Jezus izbral pot križa. V evangelijev trikrat spregovori o tem, da bo »trpel, umrl in vstal«. Jezus je hotel svojim učencem dati vedeti, da je nujno potrebno da umre in vstane.

 

ZAKAJ JE JEZUS UMRL?

Prva Cerkev si je morala na to vprašanje nujno odgovoriti. NZ daje na to vprašanje dva tipa odgovora. Najpomembnejši poudarek v evangelijih je na brezgrešnosti Jezusa. Pasijonska pripoved jasno pove, da si Jezus ni zaslužil smrti, da ni bil kriv nobenega kriminala in da je celo bil on zadnja oseba, ki si zasluži biti obsojena na smrt kot navaden kriminalec. Nasprotno, pripoved razkriva večji in težji greh tistih oseb, ki so sodelovali v verigi dogodkov, ki so pripeljali do Jezusovega križanja. Namreč sledeči:

-Juda, ki je izdal svojega gospoda

-farizeji, ki so obtožili Jezusa iz verskih razlogov

-saduceji, ki so se zbali za svoj položaj

-krive priče, ki so lagale za denar

-Kajfa, ki je bil navdušeno pripravljen darovati človekovo življenje

-Pilat, ki si je dovolil, da so ga izsilili

-množica, katerih vdanost se je tako hitro spremenila

-učenci, ki so zapustili Jezusa in zbežali

-rimski vojaki, ki so samo izvrševali svojo službo

Gre za veliko kombinacij razlogov, zakaj je prišlo do Jezusove smrti. Drugače rečeno, njegovo smrt je povzročila človeška narava, varianta ljudi, ki so predvsem gledali na sebe. Bilo je predlagano, da bi lahko iz literarnega vidika evangelije označili kot tragedijo. Nekdo požene dogodek v smeti ne-izhodnega tragičnega konca. Če pa gledamo evangelij v celoti, vidimo, da se konča z vstajenjem, ki spremeni tragedijo v triumf, morda bo celo nekdo rekel, da v komedijo. Grehi teh, ki sodelujejo, razkrivajo še večjo Jezusovo brezgrešnost.

 

BOG JE TAKO SVET LJUBIL

V prvem Petrovem pismu je zapisano, da je bilo to načrtovano, še preden je bil ustvarjen svet. Ozadje Kristusovega dogodka nam razkriva sledeč stavek. »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Jezusova smrt je posledica in izraz Božje ljubezni.

 

KRISTUS JE UMRL ZA NAS

Zmaga: Kristusova smrt je prikazana v NZ kot dokončna bitka z silami, ki zasužnjujejo in tlačijo človeštvo (Satan/demoni/zlobne sile) in kot zmaga, po kateri je človeštvo odkupljeno/ rešeno/odrešeno/osvobojeno. Človeštvo samo ne more premagati satana in sile zla, le Kristus ga lahko. Dokončna bitka se zgodi na križu, vstajenje pa predstavlja zmago nad silami zla. Drug način izražanja tega je preko pojma »odkupnina«. Kakor je zapisano: »Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino (ljtron) za mnoge« (Mr 10, 45; Mt 20,28). Odkupnina je plačilo ali nekaj dragocenga dana v zameno, da izpustijo tistega, ki je zaprt, nesvoboden. V NZ so sužnji ali vojni ujetniki preko odkupnine postali svobodni. Kristusova smrt nas osvobaja od greha (Tim 2,14) in od preteklega suženjstva (1 Pet 1,18).

 

ŽRTEV / SPRAVA

Kristusova smrt je predstavljena v NZ kot žrtev, ki je zadostila, naredili spravo za grehe sveta in spravila ljudi z Bogom. Jezusova žrtev je označena z njegovo »krvjo«, ki nas spominja na SZ žrtveni obred. Jezus je označen kot žrtveno jagnje. Janez Krstnik ga prepozna kot: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta« (Jn 1,29). Bogu ni bilo potrebno, da bi se spravil z nami, ampak je nam bila potrebna sprava z Bogom, ki nam je bila dana preko Boga in človeka, Jezusa Kristusa. Sprava ima temelj v Božji ljubezni. Pavel povezuje Kristusovo žrtev in poudarja njegovo smrt s pojmom pravičnost, upravičenje. Preko Kristusove spravne žrtve v njegovi krvi je Bog vernike opravičil oz. naredil znova pravične. Na ta način jih sprejme nazaj v pravi odnos s seboj. Po Pavlu je opravičene dar Božje milosti (Rim 3,24) in jo lahko prejmemo le preko vere (3,26).  Pojem »pravičnost« (dikaioō) je pravna beseda. Če so ljudje opravičeni, pomeni, da so razglašeni za pravične (na sodišču). Pri opravičenju Bog sprejme grešnika v pravilen odnos s seboj.

Kristus je v svoji smrti vzel nase kazen za grehe vsega človeštva. Vse človeštvo je v Adamu, iz katerega izhaja, Kristus pa je novi Adam.

 

V principu je Kristus umrl, namesto da bi umrlo človeštvo. »Kakor se je torej po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravičnega dejanja enega prihaja na vse ljudi upravičenje, ki daje življenje« (Rim 5,18). »On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet« Končno je Kristusova smrt v NZ predstavljena kot vzor, ki navdihuje vernike da mu sledijo. V evangelijih Jezus služi kot vzor: »Učencu zadošča, da postane kakor njegov učitelj, in služabniku, da postane kakor njegov gospodar«. Če pogledamo podrobno, pa v svojem trpljenju in smrti da vzgled, na temelju katerega bi mu naj njegovi učenci sledili: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24). Da je Jezus trpel ne pomeni, da verniki ne bodo trpeli, ampak da naj »trpijo z njim« (Rim 8,17).

 

Kaj se je zgodilo z Jezusom med njegovo smrtjo na »veliki petek« in vstajenjem zgodaj zjutraj sledeče nedelje, temelji v glavnem na dveh odlomkih Prvega Petrovega pisma. Ko je Kristus umrl se je spustil v podzemlje k mrtvim, to je, k duhovom, ki so bili v ječi. Večinsko mnenje Judov je bilo, da gredo mrtvi v Šeol.  Kot pravi PS 16 zapisan v Apd 2,27: »ker moje duše ne boš prepustil podzemlju, svojemu Svetemu ne boš dal gledati trohnobe«. Prav tako Ef 4,9: »da se je prej spustil v spodnje kraje zemlje«. Jezus je v predpeklu, kot pravi apostolska vera, oznanil »veselo novico« vsem, ki so živeli pred njim. 

 

V grško-rimskem svetu je veljalo za plemenito umreti za prijatelja, še bolj za lastno mesto ali za državo. Prav tako so v antičnih časih poznali človeške žrtve, tudi v judovstvu. NZ trdi, da je Jezu umrl za ves svet, za vse grešne ljudi.

Križ je že dlje časa glavni simbol krščanstva. Zato je za nas težko videti za križem Kristusa, ki je umrl kot navaden kriminalec in je pri tem izkusil najbolj trpečo in degradirano obliko usmrtitve, ki jo je takratni rimski svet poznal. V prvem stoletju so lahko za to sramotno smrtjo le verni ljudje videli Božjo modrost.

Jezusovo učlovečenje, življenje, trpljenje, smrt, vstajenje, vnebohod je potrebno jemati kot bistvene dele enega Božjega odrešilnega dejanja v Jezusu Kristusu. Po Jezusovi smrti in vstajenju je prva Cerkev premišljevala o preteklem dogodku Jezusove smrti na križu in v njem videla vedno večji pomen.

 

Konec - Naš svet se je naučil pošiljati ljudi v vesolje kar z nekakšno neprizadeto mirnostjo; naučil se je narediti čudovite stvari, da bi človeka iztrgal iz stoletnega pomanjkanja in ga osvobodil boja proti revščini; obenem pa je dopustil, da vstajajo nenehno nove oblike trpljenja in muk, v katerih lahko prepoznavamo isto skrivnost zla in greha, ki deluje v zgodovini in od katerega nas je Kristus prišel rešit.

Kristusovo trpljenje torej hodi tudi danes po hišah tolikerih, ki trpijo: brezposelnih, tistih, ki jim je misel na prihodnost obtežena z naraščajočim strahom; ugrabljenih, ki so razpeti med tesnobo in prizadetost; tistih, ki so bili žrtve nesmiselnega in neusmiljenega nasilja. Hodi pa tudi po hišah ostarelih, izžetih v njihovih močeh in odstavljenih v samoto - in koliko teh se trpeče pritožuje nad osamljenostjo! - in hodi po hišah tistih, ki čakajo na pravico, pa je ne uspejo doseči; tistih, ki so iz tega ali onega razloga morali zapustiti domovino, ne da bi našli novo in ne da bi se čutili sprejete, ki morda nimajo niti stanovanja, pa živijo prav blizu nas. Skrivnost križa se obnavlja v vseh tistih, ki se čutijo izločene in ki jih naša družba označuje kot take; obnavlja se v prizadetih ali tistih, katerim kažejo pot k izhodu, ki je pravzaprav smrt: v odvisnikih od mamil, neprilagojenih, zapornikih.

 

Ni dvoma, da je Jezus razumel svoje poslanstvo kot boj z Satanom in njegovimi demoni. Jezus je  tisti, ki je plačal odkupnino za nas, ki je »pribil naše grehe na križ (1 Pet 2,24)«, kajti greha ne more preprosto spregledati in na lahko odpraviti. S tem smo bili osvobojeni od zla, spravljeni z Bogom in vključeni v novo človeštvo, preko Kristusove krvi. Kristus nas vabi, da bi ga posnemali v služenju, v sprejemanju trpljenja oz. križa.

 

SVETI AVGUŠTIN: POBOŽNOST DO GOSPODOVEGA TRPLJENJA

Sv. Avguštin pravi: »Nisem našel učinkovitejšega zdravila od Kristusovih ran. Nič ni zdravilnejše za nas kakor vsakdanje premišljevanje tega, kar je učlovečeni Bog trpel za nas.« Avguštinu se pridružuje tudi sv. Bernard. Gotovo velja na tem mestu, ko se oziramo v tradicijo, spomiti tudi na sv . Tomaža Akvinskega, ki je pokazal na Križanega in zagotavljal, da se je vsega, kar je zapisano v Summa theologica, naučil od Njega. Premišljevanje Kristusovega trpljenja:

V nas zbuja sočutje s Trpečim.

Nas vodi k boljšemu spoznavanju svoje grešnosti, k skesanosti in pokori.

V nas zbuja občutje hvaležnosti ob brezmejni Božji ljubezni.

Nas uči, kako hoditi v življenju po Njegovih stopinjah -  Avguštin prvi, da križ »ni zgolj mrtvaška postelja, ampak tudi katedra poučujočega Božjega Sina.«

 

KRIŽEV POT

Po legendi naj bi bila začetnica križevega pota Marija, saj je ravno ona ob koncu svojega življenja prav pogosto prehodila pot trpljenja svojega Sina. Razvoj križevega pota je zajemal čas do 17. stoletja, ko ga srečamo v Španiji (od koder se tudi širi) v današnji obliki. Za njegovo širjenje v tej obliki so posebej zaslužni kapucini, omeniti velja tudi sv. Leonarda Portomavriškega, pisca premišljevanj.. Od 14. stol. do 16. stol. srečamo celo obratno pot: od Božjega groba do Pilatove hiše. Poleg še mnogih zgodovinskih faktov, opozorimo raje na to, da je križev pot moč razumeti kot kratko romanje. Ph. Hannotel (17.stol.) je sadove križevega pota sistematično zbral v 5 točkah. Pravi, da križev pot:

Utrdi našo vero v Kristusa. Vidimo, da je On edini srednik med Bogom in ljudmi.

Poveča naš občutek za greh. Jezus pade na poti, ker pademo mi.

Naučimo se razumevati smisel križa, trpljenja, naših nesreč.

Odkrivamo, kaj pomeni, predati se v božje roke, sprejeti Njegovo voljo.

Kristus, ki nosi križ, je vzor vseh kreposti, poziv k hoji za njim.