Preskoči na vsebino


VELIKONOČNI ŽEGEN

NAJPREJ JE BILA PASHA, SPOMIN NA REŠITEV IZ SUŽNOSTI

V Svetem pismu je zapisano poročilo o rešitvi Izraelcev iz Egipta, ki so tam živeli kot tujci dobrih štiri sto let. V začetku je bilo njihovo življenje v Egiptu znosno, sčasoma pa so jih egiptovski vladarji faraoni vedno bolj zatirali in z njimi ravnali kot s sužnji. Bog pa je slišal njihovo zdihovanje, zato jim je okrog leta 1300 pred Kristusom dal voditelja Mojzesa. Ta je od faraona zahteval, naj jih izpusti in jim dovoli oditi v deželo, ki jim jo je obljubil Gospod. Faraon v to ni privolil, saj so bili Izraelci dragocena delovna sila. Zato ga je Bog moral prisiliti s čudeži in znamenji. Nad egiptovsko deželo je poslal vrsto strašnih nadlog, ki jih poznamo kot egiptovske nadloge in so v Svetem pismu opisane na začetku Druge Mojzesove knjige. Toda faraon je bil trd in nepopustljiv. Šele deseta nadloga, najstrašnejša izmed vseh, ga je prepričala, da je nesmiselno nasprotovati edinemu pravemu in živemu Bogu. V eni noči so namreč tedaj pomrli prvorojenci po vseh egipčanskih družinah. Ko je zaradi faraonove trdosrčnosti  umrl njegov lastni sin, je faraon Izraelce izpustil. Rešilno znamenje, ki je tisto noč ločevalo izraelske družine od egipčanskih, je bila jagnjetova kri, s katero so Izraelci pomazali podboja in naddurje svojih hiš. Gospod je namreč rekel Mojzesu in Aronu v egiptovski deželi: »Govorita vsej Izraelovi skupnosti in recita: ›Deseti dan tega meseca naj si vsak priskrbi ...  po eno jagnje za hišo. Če pa je hiša premajhna za eno jagnje, naj ga vzame skupaj s svojim sosedom ... Hranite ga do štirinajstega dneva tega meseca. Potem naj ga vsa zbrana Izraelova skupnost proti večeru zakolje. Vzamejo naj nekaj krvi in z njo pomažejo podboja in naddurje hiš, v katerih ga bodo jedli. Tisto noč naj jedo meso, pečeno na ognju, in nekvašeni kruh; z grenkimi zelišči naj ga jedo ... Takole ga jejte: imejte ledja prepasana, sandale na nogah in palico v roki; jejte ga naglo! To je pasha za Gospoda. To noč pojdem skoz egiptovsko deželo in udarim vse prvorojence v egiptovski deželi, od človeka do živine, in opravim sodbo nad vsemi egiptovskimi bogovi. Jaz sem Gospod. Tedaj bo za vas kri znamenje na hišah, v katerih bivate: ko zagledam kri, pojdem mimo vas; pri vas ne bo morilne šibe, ko udarim egiptovsko deželo. Ta dan naj vam bo v spomin in praznujte ga kot Gospodov praznik; iz roda v rod ga praznujte kot večni zakon!‹« (primerjaj 2 Mz 12,1-14).

Bog sam je Izraelcem zapovedal, naj se v zahvalo za rešitev iz sužnosti večno spominjajo te veličastne noči, s tem da vsako leto obhajajo praznik, ki se imenuje pasha. Zanje je bila to resnično VELIKA NOČ. Zapovedal jim je tudi, naj se tega praznika veselijo vsi, bogati in revni, domači in gostje. Spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti je pri Judih živ še danes. Vsako leto v družinskem krogu praznujejo pasho in uživajo jedila, kakor jim naroča njihova postava. Praznik se tako prenaša iz roda v rod že več kot tri tisoč let.

Tudi Jezus, Jud po rodu, je vsako leto praznoval pasho, velikonočni praznik. Ko pa je prišla njegova ura, je dal temu prazniku novo vsebino:

V četrtek pred pasho je med zadnjo večerjo razodel svojim učencem, da bo šel prostovoljno v smrt in tako odrešil vse ljudi. V Svetem pismu preberemo: »Rekel jim je: ›Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel‹ ... Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: ›Vzemite, jejte, to je moje telo.‹ ... Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: ›Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov ...‹« (primerjaj Mt 26,17–28; Lk 22,15—16). Naslednji dan, v petek, na predvečer pashe, so se v jeruzalemskem templju  pripravljali na praznik: klali so jagnjeta, glavno jed prazničnega pashalnega obeda. Ob istem času so na sosednjem griču, na Golgoti, križali Jezusa. Tako je bilo žrtvovano naše, novozavezno jagnje Kristus, kakor je zapisal apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom (1 Kor 5,7). Že prejšnji večer je pri zadnji večerji postavil kruh in vino za trajno znamenje in spomin na to svojo krvavo daritev. Dal nam je tudi novo zapoved ljubezni: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13, 34–35). S to svojo žrtvijo, ki jo je Jezus kronal z zmagoslavnim vstajenjem na velikonočno jutro, so bila za vselej postavljena tudi nova merila v naših medčloveških odnosih.

 

Mojzes je Izraelce rešil egiptovske sužnosti, Kristus pa je s svojim trpljenjem,  smrtjo in vstajenjem vse ljudi rešil sužnosti greha. Kakor je Izraelce v Egiptu jagnjetova kri obvarovala smrti, tako nas in vse ljudi Kristusova kri rešuje duhovne smrti.

Zato se kristjani radi spominjamo teh davnih odrešenjskih dogod­kov. Tudi v današnjem, modernem času lahko z veliko­nočnimi obi­čaji oživljamo spomin na tiste dogodke, s katerimi je pred skoraj dva tisoč leti božja Ljubezen odločilno posegla v človeško zgodovino.

Velikonočna jedila in način, kako jih doma pripravimo in ponudimo, v naših družinah ustvarjajo božje okolje in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci. Hkrati so tudi podoba daritve svete maše, velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni.

Na velikonočno praznovanje se kristjani pripravljamo s štiridesetdnevnim postom. Postiti se, odpo­vedati se prostovoljno priljubljeni hrani, navadi ali razvadi, ni lahko. Vendar se je vredno potruditi, saj bomo tako praznik Kristusovega vstajenja doživljali dosti lepše. Post ni samo odpoved, je tudi spre­jemanje. Če se v pravem duhu odrekamo telesni hrani, smo toliko bolj sprejemljivi in odprti za duhovno. Deležni smo je v cerkvi, posebej v velikem tednu pri obredih veliko­nočnega tridnevja, pri skupni in osebni molitvi, pri branju Svetega pisma ali kake druge duhovne knjige.

Postno pritrgovanje naj v nas zbudi tudi primerno skromnost in iskreno hvaležnost za vse dobrine, ki nam omogočajo in lajšajo vsakodnevno življenje. Pomislimo na to, koliko ljudi je moralo sodelovati pri tem, da na veliko soboto lahko v košaro za žegen položimo kruh, meso in druge dobrote. Kar sama nam na ustnice privre molitev: »Naj bo naš človeški trud združen z božjim trudom – z blagoslovom, s katerim, o Bog, vsemu daješ rast. Bog bodi slavljen!«

Ne ustrašimo se truda, naj nam ne bo žal časa. Velikonočne praznike bomo doživljali globlje, če bomo žrtvovali nekaj več svojega časa, da se nanje pripra­vimo. Ne pozabimo: doma pečen kruh tekne vse drugače kot hlebec iz trgovine!

Obilje telesne in duhovne hrane v prazničnih dneh naj v nas vzbudi hvaležnost, da bomo odprli svoja srca za uboge vseh vrst. Bog je zapovedal Izraelcem: »Veseli se s tujcem, siroto in vdovo, ki so v tvoji sredi« (primerjaj 5 Mz 16,11). Jezus pa nam polaga na srce novo zapoved ljubezni. V obredniku bla­goslovov bere­mo priporočilo, naj blagoslovljena jedila delimo z osta­relimi, bolnimi, zapuščenimi. Stara slovenska navada je, da se za velikonočni žegen okoli iste mize zbere vsa družina, od najstarejših do najmlajših, od naj­po­membnejših do najbolj nebogljenih. Kadar je v prejš­njih časih dan pred veliko nočjo prišel berač k hiši, so ga povsod pridržali in ga čez praznike niso pustili od hiše. Postregli so mu prav tako, kakor komu od doma­čih. Tako so vsi skupaj jedli, se veselili in obhajali naj­večji praznik naše vere.

Pri vsej praznični vnemi pa pazimo, da nas ne bo zaneslo. Delo in zunanje priprave na velikonočni praznik naj nikakor ne preglasijo duha zbranosti in veselega pričakovanja. Če ni prav vse postorjeno, če ostane kakšen prašek, smet, ali če morda nismo uspeli speči potice in smo jo zato šli kupit, nič za to. Naj to ne bo vzrok za slabo voljo ali godrnjanje, da je kriv ta ali oni, ker ni opravil svojega. Pripravljati se začnimo pravi čas, vse pa delajmo v miru in razumevanju. Praznike lahko v polnosti praznujemo le, če si vzamemo dovolj časa, da se naš duh naužije božje bližine, ki nam bo dajala veselje, moč in pogum za dolgo obdobje navadnih dni.

Ta besedilo je posvečeno enemu najlepših slovenskih krščanskih običajev, velikonočnemu žegnu. Želim, da bi vam pomagalo najti in doživeti bistvo praznovanja velike noči. Z blagoslovljenimi jedili prinesimo v domove mir in veselje, vero in upanje, ter hvaležnost Bogu in bližnjemu.

 

ŽEGEN V SLOVENSKEM IZROČILU

V obredniku Blagoslovi naroča Cerkev naj se gle­de žegna ravnamo po krajevnih navadah. Da bi se po njih ravnali, jih moramo najprej seveda po­znati. Zato le povprašajmo o tem stare starše, tete, strice. Največ podatkov o tem starodavnem običaju je zbral dr. Niko Kuret v obsežnem delu Praznično leto Slo­vencev.

Po večini slovenskih krajev je še danes na veliko so­­boto po kosilu blagoslov jedil, veli­konočnega žegna, ki so ga gospodinje pri­pravljale ves dopol­dan, pa tudi že prejšnji dan. Od nekdaj je tako, da si je za to priložnost tudi najrevnejši člo­vek oskrbel prekajenega mesa, gnjati ali klobas, jajc, hrena in če že ne kolača, vsaj belega kruha.

Marsikje so se na veliko soboto še ves dan po­stili. Skoraj pozabljena je že posebna postna jed ale­lu­ja (glej recept dalje v besedilu), ki so jo pri­prav­ljali za soboto opoldne ali celo za nedeljo zjutraj.

J. V. Valvasor opisuje kranjski žegen iz druge po­lovice 17. stoletja. Kaj je bilo v njem? Preka­jena svi­njina, osoljena govedina, kuhana jajca in kolač. Na drugem mestu poroča Valvasor tudi o žegnu v Slo­venski Istri. Za veliko noč so na­redili iz mer­nika žita velike pogače. Naredili so presnec, po­tico, ka­kor je navada na Gore­nj­skem in Dolenj­skem, in si oskr­beli jagnje. Tega so nesli k blago­slo­vu tudi naj­revnejši. Po­ne­kod so dodali žegnu tudi zanimive poseb­nosti kot npr. oblate (velike hostije, narejene iz moke in vode), različno seme, otrobe, pšenico za kure, ržen kruh za živino, krompir ipd.

Žegen so nosili k blagoslovu v velikih jerbasih ali košarah. Jerbas za žegen je moral biti lep. Če že ni bil nov, pa so ga smeli uporabljati samo v ta na­men. K blagoslovu so ga nosile dekleta ali gospo­dinje, pogosto na glavi. Blagoslov žegna je opravil domači duhovnik v cerkvi, v kapelici ali pri vaš­kem znamenju. Ponekod je hodil duhovnik po vnaprej dolo­čenih hišah in tam blagoslavljal jedila, ki so jih prinesli ljudje iz okolice.

Na veliko noč zjutraj, ko so se vrnili od rane vsta­­­­­jenjske maše, je bil žegen na mizi. Od so­bote popoldne je stal v jerbasu in nihče se ga ni dotak­nil, dokler se po vstajenjski maši niso vsi zbrali v hiši. K velikonočnemu žegnu se je morala zbrati prav vsa družina, s hlapci in de­klami vred; vsi so bili pražnje oblečeni, za izo­stanek ni bilo opra­vičila. Velikonočni žegen namreč ni le praz­nični zajtrk ampak predvsem slovesen družinski obred.

Preden so se žegna lotili, so navadno povsod mo­lili. Žegen je bilo treba jesti na tešče. Eden od star­šev je razvezal jerbas in začel deliti jedila. Pone­kod je oče ali hišni gospodar žegen načel, se pravi razrezal kolač, medtem ko je mati delila kose klo­bas in mesa. Drugod so velikonočni ko­lač, preden so ga načeli, petkrat prebodli z nožem v spomin na petero Kristu­sovih ran. Žegen so jedli z lese­ne­ga skupnega krožnika, vedno le z roko, nikdar z vilicami in nožem. Ponekod je vsakdo dobil svoj krožnik, s tem je bila poudarjena razlika med veli­ko­nočnim žegnom in vsakdanjo hrano, ki so jo vsi jedli iz skupne sklede. Tudi berači, ki so za ve­liko noč prišli mimo, so bili deležni žegna. Sko­raj pov­sod na Slovenskem so nekaj žegna namenili tudi domačim živalim, da bi se božji bla­goslov razlil tudi nadnje.

Spoštovanje do blagoslovljenih jedil se je ka­zalo tudi v tem, da se je bilo za mizo, na kateri je bil velikonočni žegen, treba vesti posebej lepo. Svetost velikonočne mize je šla nekdaj tako da­leč, da se nanjo niso smeli niti naslanjati, kaj šele sedati. Vsak je moral skrbno paziti, da ni nič od žegna padlo na tla in da je z vsemi blagoslov­lje­nimi jedmi spošt­ljivo ravnal. Lupine, kosti, drob­tine in druge ostanke je bilo treba zbrati in zakopati, sežgati ali jih dati živini. Del blagoslov­ljenih veliko­nočnih jedil so prihranili tudi za veli­konočni pone­deljek in belo nedeljo.

 

O BLAGOSLOVIH

Blagoslovi posvečujejo človeka in različne živ­ljenj­­ske okoliščine. Spodbujajo ga k češčenju Bo­ga, spoštovanju bližnjega in vsega ustvar­jenega. Po­ma­gajo mu, da stvarem daje pravo mesto in ga s tem osvobajajo. Obredi blago­slo­va človeka za­ve­zujejo, da bo ustvarjene reči uporabljal tako, da bo z njihovo rabo Boga iskal, ga ljubil in samo nje­mu služil. Blagoslovi imajo predvsem duhovne učinke.

Moč blagoslova ni v kretnjah tistega, ki blago­slav­­lja, niti v njegovih besedah. Vir blagoslova je Bog: vsak blagoslov prihaja od njega. Namen bla­­goslova je, da se zavemo božje dobrote, da­rov, ki smo jih prejeli od Boga, in da začutimo božjo bližino ter njegovo navzočnost v vsak­da­njem življenju.

Blagoslovitveni obred ima običajno dva glavna dela: oznanilo božje besede in zahvala za božjo dobroto s prošnjo za pomoč. Namen prvega dela je, da blagoslov res postane sveto zna­me­nje, po katerem se nas dotika Bog. Po božji be­sedi nam govori sam Bog, ki je vir vsakega blagoslova. V drugem delu z molit­vami hvalimo Boga in prosimo za njegovo po­moč. Središče je blagoslovna mo­li­tev, ki jo pogosto spremlja posebno znamenje. Pri bla­go­slovu velikonočnih jedil je to znamenje križa, kropljenje z blago­slov­ljeno vodo in kajenje s kadilom.

Kropljenje z blagoslovljeno vodo nas spom­ni starodavnega dogodka, ko je Bog rešil Izra­el­ce iz Egipta tako, da jih je čudežno popeljal prek Rde­čega morja v svobodo. Kropljenje nas tudi spomi­nja na zakrament svetega krsta, ko smo bili po krstni vo­di rešeni v svobodo božjih otrok. Pri krop­ljenju z blagoslovljeno vodo se pokrižamo in s tem ob­novimo vero, da po krstu pripadamo Gospodu, ki nas je kot velikonočno jagnje s svojo krvjo od­rešil na križu.

Kajenje s kadilom je znamenje po­ča­stitve in spoštova­nja, je znamenje molitve Cerk­­ve. Kakor se ka­dilo dviga v višave, tako naj se naša molitev dviga k Bogu.

Ko še doma pripravljamo jedila za žegen ali ko jih nesemo k blagoslovu, se na to tudi notranje pri­pra­vimo. Utrdimo vero v Boga, ki mu je vse mo­go­­če; okrepimo upanje, da Bog nikogar, ki zaupa vanj, ne pusti na cedilu; s premiš­lje­vanjem o bož­jih posegih v življenje človeškega rodu in v na­še osebno življenje pa oživimo ljubezen do njega.

 

 

Za blagoslov prihranimo navadno najboljši kos mesa. Po ljudskem izročilu je podoba Kristusa, ki je za nas trpel in umrl. Spominja pa nas tudi na velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci uživali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti.

 

SIMBOLNI POMEN JEDI

Posamezna jedila, ki so v velikonočnem žeg­nu, imajo svoje simbolne pomene, ki lahko izvi­rajo iz same narave jedil ali pa iz njihove obar­vanosti in oblikovanja. Poleg osnovnega po­me­na obstaja za pomen posameznih jedil po­gosto še nekaj ljud­skih razlag.

 

MESO

Meso je prispodoba Kristusa, velikonočnega jag­njeta. Pri starozaveznem velikonočnem prazni­ku, pashi, je bila daritvena žival jagnje ali kozlič. Žival je morala biti brez napake, moška, enoletna. Zaklali so jo na predvečer praznika. V krogu ver­nih so morali nato pečeno meso použiti do pol­noči. Kar je ostalo, so sežgali.

Kot so Judje v spomin na izhod iz Egipta pri pashi zaklali jagnje, tako je Kristus s svojo daritveno smrt­jo na križu postal daritveno jagnje za krist­jane. Kristus nam je s svojo smr­tjo odprl pot v svo­bodo: zaradi njegove žrtve nam Bog odpušča grehe in nam daje moči, da se iztrgamo iz objema duhovnega suženjstva. Nekaterim mesnim izdel­kom je ljudska domiš­ljija pripisala drugačen sim­bolni pomen: kloba­se naj bi npr. predstavljale vrvi, s katerimi so Jezusa zvezali na Oljski gori.

 

HREN

Hren pomeni Jezusovo trpljenje. Oblika hre­nove korenine nas spominja na žeblje, njegov pekoč okus pa nas s svojo ostrino spominja na Jezuso­ve bolečine. Ponekod dajo v žegen tri korenine hrena v spomin na tri žeblje, s ka­terimi je bil Jezus pribit na križ. Hren nas s svojim okusom lahko spo­minja tudi na grenko pijačo, ki so jo dali Jezu­su piti na Golgoti.

 

Hren, ki je po svoji obliki podoben žebljem, naj bi v nas zbudil sočutje do Križanega. Njegova grenkoba nas spominja na Kristusovo žejo na križu, ki je bila predvsem žeja po človeški in božji bližini.

 

PIRHI

Rdeče obarvani pirhi nas kot simbolne kaplje krvi spominjajo na to, da je Jezus za nas krvavel. Pirhi nas spominjajo tudi na čudež Jezusovega vsta­jenja od mrtvih: so podoba groba, ki v sebi hrani življenje. To lepo razloži blagoslovna molitev (glej dalje v besedilu). Tudi mi si priza­devajmo, da se rešimo iz lupine greha, nekoč pa iz lupine smrti. Ponekod ne­sejo v žegnu k bla­go­slovu pet rdečih pirhov v spomin na petero Je­zusovih ran. Ru­meno obarvani pirhi nas lahko spominjajo na žolč, ki ga je moral pokusiti Jezus pred smrtjo (prim. Mt 27,34); rdeči in nebarvani pirhi skupaj nas spominjajo na to, da sta iz Jezu­sove strani pritekli kri in voda (prim. Jn 19, 34).

 

Pirhi, posebej še rdeči, nas spominjajo kapljic krvi, ki jih je Kristus za nas prelil. Prav tako so podoba groba.V jajcu se namreč skriva življenje, ki ob določenih pogojih zdrobi lupino in prikljuje na dan. Lupina je podoba skal, ki so zapirale Kristusov grob, a jih je vstali Kristus zdrobil.

 

POTICA

Potica (kolač) ni nujna sestavina žegna, jo pa sko­raj povsod prilagajo. Njen pomen izvira tako iz oblike kot iz okusa. Okrogla oblika spominja na Kristusovo trnovo krono.

Simbo­lika je tu obrnjena in poudarja protislovje: Jezus, Bog in odrešenik, je dobil na glavo trnovo krono, mi, ubogi grešniki, pa sladko potico; on zasramovanje, mi sladkosti prazno­vanja.

 

KRUH, POGAČA

Kruh (pogača) predstavlja Jezusovo telo. Pri me­su je poudarjeno Jezusovo trpljenje, nje­gova kr­va­­va daritev za nas, kruh pa je prispo­doba hrane, ki daje moč. Kruh je kot naše te­me­ljno živilo hkrati tudi simbol vse hrane, hrane, ki ohranja življenje. Velikonočni kruh je poleg tega še simbol duhovne hrane. Je spo­min na evha­ristični kruh (kruh, po­svečen pri sveti maši), na Jezusa, ki se na ne­krvav način daruje za nas pri maši v podobi kru­ha, torej kot hrana za naše duhovno življenje, za njegovo razgibanost, napre­dovanje. Ponekod zato v žegen polagajo tudi oblate, ki so narejeni po enakem receptu kot hostije. Kruh lahko pome­ni tudi božje jagnje ali svet, ki ga je Jezus odrešil, ali kamen pri božjem grobu.

 

JERBAS oz. KOŠARA po ljudski razlagi po­meni Jezusov grob.

PRT s katerim pokrijejo jerbas, naj bi pomenil povoje, v katere so zavili mrtvo Jezusovo telo.

 

KAKO PRIPRAVLJAMO ŽEGEN DANES?

Ves žegen je spomin zadnje večerje oziroma velikonočnega jagnjeta. Pri blagoslovu vsega, kar prinesemo v cerkev, hvalimo Boga za nje­gove dobrote, saj v darovih vidimo neskon­čno božjo ljubezen do nas. Če nam velikono­čni že­gen po­me­ni samo slasten praznični zajtrk, se ni vredno truditi in ga pripravljati, saj smo zgre­šili bistveno. Naš pogled se ne sme ustaviti samo ob telesni hrani, seči mora dlje. Potruditi se moramo, da bomo s svojimi duhovnimi očmi videli in v sebi za­čutili globoko simbolno vrednost tega staro­dav­nega krščan­skega običaja, ki nam na slikovit na­čin skuša približati nedoumljivo skrivnost naše­ga odrešenja.

Pripravam na praznik posvetimo svoj čas, znanje in moči. Za velikonočni žegen skušaj­mo čimveč pripraviti in izdelati sami. Čas in prizadevanje, ki ju bomo temu  posvetili, nam bosta pomagala, da bomo veliko noč globlje doživeli in razumeli.

Nekatere stvari, kot so pletenje jerbasa ali košare in vezenje prtička, zahtevajo več časa, druge, npr. jedila pa lahko pripravimo le nekaj dni pred praz­nikom.

 

 

DRUŽINSKI VELIKONOČNI OBED
 

K zajtrku naj pride vsa družina, brez izjeme. Miza naj bo pogr­njena z najlepšim prtom in lepo pri­pravljena ter okrašena s spo­mla­danskim cvetjem. Po možnosti naj gori tudi sveča, ki predstav­lja večno živega Kristusa, ki je Luč sveta.

V začetku naj oče (ali kdo drug) prebere iz svetega pisma po­ročilo o Jezusovem vstajenju potem pa mati in otroci izmenja­je molijo molitve, kakor so nakazane. Družinsko bogoslužje zopet sklene oče s sklepno molitvijo.

OBRED

oče: Iz svetega evangelija po Luku:

Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu. S seboj so nesle dišave, ki so jih pripravile. Kamen so našle odvaljen od groba in stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso na­šle. Ko so bile zaradi tega zbegane, sta nenadoma stopila k njim dva moža v sijočih oblačilih. Prestrašile so se in povesile obraz k tlom. Ona dva pa sta jim rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal. Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« Tedaj so se spomnile njegovih besed. Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim.

Poslušali smo Kristusov evangelij.

vsi: Hvala Tebi Kristus.

mati: Hala Ti o Bog, za dar kruha. V svoji dobroti nam ga daješ toliko, da nam ni treba trpeti lakote. V znak Tvoje je dobrote smo ta kruh obogatili z drugimi dobrotami, da se nam v obliki potice kaže kot razkošje Tvoje dobrote.

otrok: Daj, o Bog, da bi imeli sočutno srce do tistih, ki danes ne bodo imeli dovolj hrane. Daj, da bi se znali zatajevati in bi od svo­jega obilja, ki ga uživamo po Tvoji dobroti, delili s tistimi, ki trpijo lakoto.

mati: V velikonočni skrivnosti nas kruh spominja na zadnjo večer­jo, ko si je Jezus izbral kruh za podobo svojega stalnega bivanja med nami. V obliki kroga spečena potica nas spominja tudi na trno­vo krono, s katero so vojaki kronali našega odrešenika Je­zusa.

otrok: Naj bi vedno čutili spoštovanje do kruha, ki ima tako globok pomen v Jezusovem življenju.

mati: Rdeči pirhi predstavljajo kaplje Kristusove krvi, ki je bila prelita za naše odrešenje.

otrok: S hvaležnostjo se bomo tega spominjali, ko jih bomo jedli.

mati: Jajce pa je tudi simbol Kristusovega vstajenja. Ka­kor se piščanec izvali iz jajca, ki ga obdaja kamnita lupina, tako je Jezus vstal iz kamnitega groba.

otrok: O, Bog, daj, da ne bi nikdar pozabili, da bomo mi nekoč prav tako vstali od mrtvih, kakor je Kristus.

mati: Šunka in druge mesne jedi so simbol velikonočnega jag­njeta, s katerega krvjo je Bog obvaroval IzraeIce smrti in jih potem rešil iz egiptovske sužnosti. Pri obedu velikonočnega jag­nje­ta je Jezus sam sebe izročil nam v hrano.

otrok: Hvala Ti, Gospod Jezus, da nas pri svetem obhajilu hraniš s svojim telesom in krvjo.

mati: Meso nas še spominja, da je Jezus kot pravi človek trpel in umrl na križu in je tretji dan tudi kot pravi človek vstal od mrtvih.

otrok: O, Bog, daj vsem ljudem razumeti, da si nas ustva­ril zato, da bi večno živeli.

mati: Hren je grenka in pekoča korenina, ki predstavlja žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ.

otrok: Naj nas to zelišče opominja, da pomeni biti kri­stjan tudi biti pripravljen pretrpeti kaj za Kristusa in za vse, za katere je Kristus trpel in umrl.

oče: O, Bog, naj s hvaležnostjo zaužijemo to velikonočno hrano in se pri tem spominjamo čudovitih skrivnosti našega odrešenja ter se Tebi za vse zahvaljujemo z življenjem po Tvoji volji, ki živiš in nas ljubiš vekomaj.

vsi: Amen.