Preskoči na vsebino


ADVENT

POMEN ADVENTA – PRIPRAVA NA BOŽIČ

Pomembno je, da se v življenju ustavimo in da razmislimo o svojem duhovnem življenju in svojem odnosu do Boga in bližnjega. Latinska beseda »adventus« pomeni »prihod«. V krščanskem jeziku se to nanaša na prihod Jezusa Kristusa. Cerkvena liturgija imenuje advent vse štiri tedne pred božičem in jih pojmuje kot priložnost za pripravo na Gospodov prihod z upanjem in kesanjem. Liturgična barva za ta čas je vijoličasta, kar pomeni spokornost. Adventni čas je za kristjane poseben čas, ker nas vabi, da se spomnimo na preteklost, nas spodbuja, da živimo v sedanjosti in da se pripravimo na bodočnost.

TROJNI NAMEN ADVENTA:

Spominjati se preteklosti: Praznovati in premišljevati o Jezusovem rojstvu v Betlehemu. Gospod je že prišel in se rodil v Betlehemu. Utelesil se je, postal človek, poln skromnosti in uboštva. Prišel je kot kdorkoli od nas, človek med ljudmi. To je bil njegov prvi prihod.

Živeti v sedanjosti: Kar pomeni, da vsak dan našega življenja doživljamo »prisotnost Jezusa Kristusa« v sebi in da je On po nas prisoten v svetu. Živeti v pravičnosti in ljubezni, vselej budni; hoditi po Gospodovi poti.

Priprava na bodočnost: Pripravimo se na »parusijo«, to je na drugi prihod Jezusa Kristusa v veličastvu njegove slave. Tedaj bo prišel kot Gospod in Sodnik vseh narodov in bo nagradil z Nebesi vse, ki so v Njega verovali in živeli kot zvesti otroci Gospodovi in dobri bratje drugim. Čakamo na Njegov veličasten prihod, ki nam bo prinesel odrešenje in večno življenje brez trpljenja. V Evangeliju nam pogostokrat govori Jezus Kristus o Parusiji in pravi, da »ne vemo ne dneva ne ure«, ko se bo to zgodilo. Zato nas Cerkev v Adventu vabi, da se pripravimo na ta dogodek s pregledom naše preteklosti in načrtovanjem naše bodočnosti.

Pregled: Izkoristiti moramo ta čas za razmislek o tem, koliko smo bili doslej dobri, in kaj bomo storili, da bomo boljši kot do zdaj. Pomembno je, da se v življenju ustavimo in da razmislimo o svojem duhovnem življenju in svojem odnosu do Boga in bližnjega.

Načrtovanje: V Adventu moramo načrtovati, da bomo dobri ne samo v tem času, temveč vselej. Premisliti moramo, kaj nas najbolj stane in naredimo sklepe, da ne pademo v iste napake.

ČAS ADVENTA

Varujmo svojo vero! V tem času pa nas »bombardirajo« z reklamnimi oglasi za nakupovanje vsega mogočega in nas vabijo na vsa mogoča praznovanja. Vse to pa nas utegne privesti do tega, da pozabimo na pravi smisel Adventa. Potrudimo se, da bomo živeli ta liturgični čas poglobljeno, v krščanskem smislu. Na ta način bomo preživeli Gospodov božič prevzeti od Njega, ki je Gospod božiča.

ADVENT MED PRAVLJICO IN RESNIČNOSTJO

Kako pričakovati božič, da se bo Jezus naselil v nas. Z decembrom se začenja adventni čas. Čas pričakovanja, čas upanja, čas luči. Pričakovanje nečesa novega, velikega je glavna misel adventa. Kaj čakamo? Kaj se bo zgodilo? Odgovor je na dlani in ga pozna vsak otrok. Čakamo Gospoda, Odrešenika.

 A Jezus Kristus je že prišel. Rodil se je pred dobrimi 2000 leti v Betlehemu. Živel je na zemlji, učil, ozdravljal Ijudi, trpel, umrl, vstal od mrtvih in šel v nebesa. Njegovo rojstvo in življenje je bilo nekaj edinstvenega v zgodovini človeštva. Hkrati pa je učil, da je sredi med nami, ko sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu. Pri vsaki maši je navzoč v podobi kruha in vina. V nas je, kajti takrat, ko ga ljubimo, kot sam pravi, bosta On in Oče prišla k nam in se naselila v nas.

Boljše vprašanje je: Kako čakati? Nanj odgovori zgled Marije, Jezusove matere, nosečnice, ki pričakuje otroka. Bila je polna pričakovanja, molila, bila pripravljena, da rodi Jezusa. Veselje, mir, jasnost. Jezus je že tukaj, ne samo med nami, ampak tudi v nas. Živi v nas kot droben otrok v maternici, ki čaka na porod. Božič za nas ni samo 25. decembra. Božič je, ko zaživi Jezus otrok v naši ljubezni. Božič je, ko Jezus postane stvaren, resničen. Da bi Jezus postal resničen, moramo pomagati, da se to zgodi: prek našega čakanja, prek naše molitve in včasih tudi prek naših bolečin.

December je poln nakupovalne mrzlice, božičnih in prednovoletnih zabav, okraševanja domov, prometnih zamaškov, ... Vendar si moramo ravno v tem času prizadevati za trenutke tišine in miru v naših srcih, v naših družinah. Adventni in božični čas je čas, ko naše dnevne sobe postanejo svetišča. V adventu prižigamo sveče na adventnem venčku, pozneje postavimo jaslice in postavimo vanje novorojenega Jezusa. Čudovit čas za stare in mlade, odrasle in otroke. Čas, ko se družina lahko neverjetno poveže in zraste.

Pogosto slišimo, da je božič samo za otroke. In res je za mnoge majhne otroke čaroben čas migljajočih lučk, bleščečih okraskov, daril, zabav, pesmi in jaslic. V današnji porabniški družbi je božič pravljica in velikokrat slišimo izraz božična pravljica.

ZAMOLČANA PLAT ZGODBE

In v tem je prevara tega sveta. Na ves glas nam trobijo, uživajte te pravljične dneve miru in sreče, kupite si čim več daril, obdarujte se, odklopite se od resničnosti, zabubite se v svoj popek, potem pa nazaj na delo do naslednjih praznikov. Ne moti me obdarovanje, praznovanje; skrbi me odklop od resničnosti. Božič je v resnici takrat, ko Jezus postane stvaren, resničen. Seveda so v božični zgodbi še vedno angeli, pastirji, novorojeni otrok, ki bo postal kralj, morda osliček in zvezda repatica. Ostalo so nepotrebni posladkani dodatki. So pa tudi stvari, ki so običajno zamolčane. Marija je najstniška mamica in o njenem otroku govorijo, da je nezakonski. Jožef in Marija sta brezdomca, klošarja in verjetno brez prebite pare. Prisiljena sta bežati za golo preživetje in postaneta begunca zaradi Herodovega ljubosumja in strahu. Ta isti Herod z največjo lahkotnostjo pokolje skupino majhnih betlehemskih otrok, da bi si tako ohranil svoj politični položaj. Revščina, škandal, brezdomstvo, ne sprejemanje, begunstvo, krutost do nedolžnih otrok - vse to zelo diši po današnjem resničnem položaju v svetu. Če poznamo celotno zgodbo, to ni več pravljica za otroke.

To je zgodba o Jezusu. Imenujejo ga Emanuel, Bog z nami, z nami deli muke in utrujenost, z nami živi v temi ne sprejemanja in bolečine in hkrati s svojim življenjem in učenjem kaže na božjo resnico in slavo. Postal je kralj, resnični kralj, a njegova krona je bila iz trnja, njegovo ogrinjalo je bilo popljuvano, njegov prestol je bil lesen križ za zločince.

Večina njegovih podanikov so bili ljudje z roba družbe, revni, trpeči in žalostni. Vplivne osebe so ga zavrgle, duhovniki so ga prekleli, močni so ga obsodili. Vendar je zmagal, skupaj z Očetom, ker ga smrt ni mogla vkleniti. Vstal je od mrtvih, se prikazal učencem in se še vedno razodeva tistim, ki ga iščejo v sedanjosti.

Tako je vsa božična skrivnost obsežena v besedi Emanuel. Bog z nami, Bog na naši strani, Bog s človeškim obrazom, Bog, ki trpi z nami in za nas, Bog, ki nas pozna po imenu.

Bog ni božiček, ki živi odmaknjeno življenje na severnem polu in nas enkrat na leto razveseli s svojim prihodom in se naslednje jutro že spet vrne v svojo kočo. Dva tisoč let ni zmanjšalo sijajnosti čudeža, slava se ni zmanjšala. Ta Jezus v hlevčku je naš Emanuel, naš Odrešenik, naš brat in prijatelj, naš Gospod in Bog. Tako smo tudi mi del te nikoli končane zgodbe o resnici in slavi Besede, ki je postala meso.

Naša srca so lahko zaprta vrata gostiln in prenočišč ali pa jasli, v katere bo položen Jezus. Lahko smo pastirji, ki veselo tečejo pozdravit otroka, kot pismouki ali farizeji, ki vse skupaj zavrnemo kot le še en izbruh verske blaznosti, ali pa kot Herod, ki na Jezusa gleda kot na grožnjo, ki jo mora odpraviti. Jezusovemu rojstvu se lahko približamo z utrujenim cinizmom odraslih ali z otroško odprtostjo in s čudenjem.

Izkoristite letošnji advent, da boste pričakali Jezusovo rojstvo kot Marija, v miru, veselju. Ko se boste zbrali pri nedeljskem kosilu, prižgite sveče na adventnem venčku, molite skupaj in Jezus, Emanuel, naj bo z vami.

Naj vam bo »adventni čas« obilno blagoslovljen!