Preskoči na vsebino


15. tema
KRŠČANSKA VZGOJA V DRUŽINI

1. Vzgoja

Starši so vzgojitelji. Koliko se na poklic starševstva v življenju pripravljamo? Predpisov in receptov za vzgojo ni. Potrebna pa je starševska odprtost za izmenjavo medsebojnih izkušenj, za dobronamerne nasvete, za nenehno dopolnjevanje svojih spoznanj. Pri vzgoji morda prevečkrat mislimo samo na to kako bomo ravnali z otrokom, kako bomo zanj poskrbeli. Včasih starši v tem nenehnem razdajanju za otroka omagajo, ker so pozabili nase. Kako pomembno je, da starš najprej poskrbi za se ali še bolje, da hkrati skrbi tudi zase. Starš mora graditi svojo lastno osebnost, mora skrbeti za svojo duhovno rast, mora dati prostor svojim potrebam, priznati svoje pomanjkljivosti in  ima pravico do svojih lastnih čustev.

Vzgoja staršev naj izhaja iz dejstva, da so otroci dragoceni, da so otroci življenja in vzgoje vredni, da so božji dar in niso naša lastnina.

Verska vzgoja povzema obče človeške vrednote in k običajni družinski vzgoji dodaja verske - krščanske elemente. V verski vzgoji hočemo otroku posredovati tudi spoznanje o Bogu in Cerkvi, ter tri temeljne kreposti: vero, upanje ljubezen. Otroka ne učimo samo nekega vedenja o veri, ampak mu omogočamo tudi doživljanje. Pri tem seveda ni dovolj samo beseda, ampak imata zelo pomembno vlogo vzgled staršev in njihova vera.

 

2. Prve izkušnje Boga

Če verujemo, da je Bog naš Stvarnik, potem vsak človek z rojstvom prinese s seboj nek pečat tega Stvarnika, zato je majhnemu otroku tako preprosto pripovedovati o Bogu.

Oče in mati - vzgojitelja vere: Toda še preden mu bodo starši o Bogu pripovedovali, mu bodo dali čutiti in doživljati. Za majhnega otroka sta mati in oče največja in vsemogočna bogova. Ko se bosta ona dva obračala še na nekoga večjega, bo otrok doživljal prisotnost Boga. Ker v veri ni potrebno samo razumsko dojemanje, bo otrok že od rojstva naprej od staršev črpal versko vzgojo.

Otroške molitve: Bog se naj otroku prikaže kot nekdo s katerim je vredno imeti stik. Prve molitve so preproste zahvale in prošnje. Ko otroka učimo obrazce npr. Sveti angel, mu povemo, da ga bomo molili za to, ker nas Bog po angelih varuje, da nas ohranja pri življenju, da se nam ni treba ničesar bati. Molitve naj bodo mnogovrstne, da preko njih otrok izraža različne izkušnje.

Otrok v cerkvi. Ne bojmo se malih otrok peljati v cerkev. Prva izkušnja cerkve ne sme biti dolga maša, otrok pa stlačen nekje v zadnji klopi, kjer nič ne vidi in ne ve kaj se dogaja. Peljimo ga v cerkev, ko ni maše, povejmo mu, da obiščemo Jezusa Boga, da je tu prostor, kjer molimo. Pogovarjajmo se o tem kaj vse vidimo v tem prostoru.

Predstavimo Boga kot dobroto in ljubezen. Odrasli lahko naredimo Boga kot pomožnega policaja. Bog se krega, Bog je zelo hud na te, božja kazen te je doletela, ker nisi ubogal. Takemu Bogu se otrok ne bo približal, ampak se ga bo bal. Drugače bo otrok doživljal, če bomo rekli Bog te ima rad in želi, da boš delal dobro…

 

3. Krščanski prazniki v družini

Prazniki so pomemben-sestavni element našega življenja, tako tudi otrokovega. Zanj so lahko navidez mali dogodki že prazniki (izlet, okusno kosilo, kjer smo vsi zbrani, družina zbrana pri igri, rojstni dan…) Ko vidimo, da je otrok zadovoljen in vesel, da mu je bil dan, ki ga je družina skupaj preživela lep, lahko zelo preprosto vključimo Boga. Bogu se zahvalimo za vse kar smo doživeli. Tako ustvarjamo pogoje za praznovanje krščanskih praznikov. Živimo v okolju, ki ob praznikih v nas  in zagotovo tudi v otroku vzbuja praznično razpoloženje. Žal potrošniška miselnost večkrat odvrača kot pomaga k bistvu praznikov.

Krščanske praznike lahko lepo doživljamo preko raznih simbolov, ki jih Cerkev pozna in nam jih predstavlja: adventni venec, jaslice, križ, snop, priprava velikonočnih jedi.

Naloga staršev, vzgojiteljev in na sploh odraslih pri praznovanju je:

  • da praznikom damo pravi smisel
  • da najvažnejše sporočilo praznikov oblikujemo primerno otrokovi starosti
  • ne bomo ustvarjali vtisa, da so krščanski prazniki samo še za otroke
  • sami smo aktivno vključeni v praznovanje, sami praznike cenimo in se jih veselimo
  • krščanskih praznikov ni mogoče praznovati brez Boga in Cerkve, za to se poleg praznovanja v družini udeležujemo slovesnosti, ki so v cerkvi.

 

4. Verouk

Verouk je verski pouk, ki ga organizira Cerkev-župnija in je pomoč ter dopolnilo družinski krščanski vzgoji.

  • Verouk-kateheza podaja temelje krščanske vzgoje.
  • Vzgaja za obče človeške in krščanske vrednote.
  • Je prostor spoznavanja Boga in njegove ljubezni.
  • Je prostor zorenja v odnosu z Bogom in bližnjim.
  • Pomaga iskati odgovore na življenjska  vprašanja.
  • Priprava na razumevanje in prejemanje zakramentov.
  • Je trajen proces spoznavanja krščanskega nauka in  življenja po njem.

Verouk je pouk in vzgoja. Je prostor kjer otrok raste v zrelo osebo. Za podporo tega procesa je potrebna krščanska skupnost. To je za otroka družina, za družino pa župnija.

Krščanska vzgoja  v družini, kateheza v Cerkvi,  in vzgoja v šoli  so tri pomembna polja vzgoje. Če delujejo usklajeno, povezovalno, zastopajo podobne vrednote, potem je računati, da bo vzgoja otrok uspešna in na otroka ne bo delovala razdvojeno.

 

ZA ŽIVLJENJE

  • Starši ne pozabite najprej skrbeti za svojo osebnostno in duhovno rast.
  • Svoje otroke pokrižajte, ko gredo zvečer spat ali potem, ko so večji, če gredo za več dni od doma. Povejmo jim, da želimo, da jih Bog varuje. (s tem dejanjem  jih blagoslavljamo in kličemo nanje božjega varstva)
  • Poskusite se čim večkrat skupaj z otroki (cela družina) zbrati k molitvi.
  • Otroke peljite v cerkev, praznike praznujte v družini in v cerkvi