1. Kaj ostaja od Jezusovega življenja?
Jezus Kristus je bil božji sin in oznanjal je Boga. Človeško gledano, doživi popoln neuspehu svojega dela. Nekateri ga krivijo, da je slepar; drugi, da dela s pomočjo hudega duha, tretji ga krivijo da se je delal Boga. Jezusa umorijo in pribijejo na križ, kot razbojnika med razbojniki. Nekateri mu zaupajo in gredo za njim tudi v trpljenju in smrti.
Kako je torej s Kristusom, človekom in Bogom, kaj je z njegovim naukom in njegovim odrešilnim delom? Je odšel in nam zapustil samo lep spomin na nauk o neskončni božji ljubezni? Ali je morda Kristus med nami tudi danes, toda na drugačen način? Prihaja k nam, drugače kot ljudje, nam izkazuje ljubezen in nas rešuje človeške omejenosti in greha?
Jezus je bil poslan ljudem vseh časov. Ljudi je odrešil s svojim trpljenjem, smrtjo. Po vstajenju od mrtvih je sicer odšel v nebesa, v stanje poveličanja, toda na poseben način še vedno živi med nami, še vedno nas uči, še vedno nas ljubi in odrešuje.
2. Nadaljevanje Jezusove navzočnosti v svetu na drugačen način
Za nadaljevanje svojega odrešilnega dela, je Kristus ustanovil skupnost, v kateri na skrivnosten način živi On sam.
Izmed poslušalcev je izbral dvanajst mož, ki jih imenuje apostole. Beseda apostol pomeni: odposlanec, tisti, ki oznanja blagovest. Apostole Jezus še posebej pripravlja na to poslanstvo v svetu. Pri zadnji večerji postavil najsvetejši zakrament – Evharistija – znamenje svoje navzočnosti. Apostolom naroči naj jo obhajajo do konca časov. Obljubi jim Svetega Duha. Z njim jim bo dana moč, razumnost, vztrajnost, modrost, razsodnost… Sveti Duh jih bo spomnil vsega, kar jih je Jezus učil. Svojim učencem je zaupal poslanstvo: ”Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.” (Mt 28, 18-20) Pomeni, da je Jezus od samega začetka želel, da njegova skupnost živi in deluje naprej po ljudeh, katere On pošilja.
Ta skupnost se imenuje Cerkev-Eklesia, kar pomeni zbor sklicanih ali božje ljudstvo Nove zaveze. Cerkev je skupnost ljudi, ki se zaveda in priznava Jezusa Kristusa za Odrešenika. Jezus Kristus človeka spoštuje in ceni, zato ga k delu odrešenja pritegne in vključi.
Cerkev je torej skupnost, kjer je Jezus navzoč. Moč Cerkve je torej v tem, , da jo vodi Sveti Duh, ki je poosebljena božja ljubezen. Cerkev ni človeška ustanova. Ta skupnost se zato razlikuje od vseh drugih organizacij, skupnosti in združenj, ki jih poznamo v svetu. Razlikuje se po namenu ustanovitve, saj se v njej uresničuje odrešenje in je ustanovljena od Boga.
Po Jezusovi smrti in vstajenju je skupnost apostolov zadržana. Po binkoštih-po prejemu Svetega Duha, katerega jim Jezus obljubi, dobijo moč in pogum za poslanstvo. Gredo po svetu, oznanjajo, kljub preganjanju so neustrašeni in Cerkev se širi. Tako zasledimo prve krščanske skupnosti iz prvega stoletja že po vsem rimskem cesarstvu.
3. Vidna ureditev Cerkve
- Cerkev je nevidna, duhovna, božja in sveta ustanova zato, ker v njej deluje Bog sam.
- Cerkev je vidna, človeška in grešna ustanova zato, ker v njej delujemo in smo njeni člani ljudje.
- Cerkev je na zunaj urejena skupnost z namenom, da bolje izpolnjuje svoje poslanstvo. Jezus postavi apostole za voditelje Cerkve. Danes so nasledniki apostolov škofje. In kakor je imel apostol Peter od Jezusa dano posebno mesto, tako ima rimski škof-papež kot naslednik apostola Petra danes posebno vodstveno službo. Vsak škof vodi del Cerkve, ki se imenuje škofija. Ta je razdeljena na župnije. Škofovi pomočniki so duhovniki, ki v škofovem imenu vodijo župnije. Pri delu v Cerkvi pa pomagajo laiki- kristjani. Glavna naloga vseh služb v cerkvi je služenje božjemu ljudstvu.
4. Svetopisemski simboli za Cerkev
Cerkev kot skrivnostno Kristusovo telo. Sveti Pavel primerja Cerkev ”telesu”. Kakor telo sestavlja mnogo udov, da lahko normalno deluje, tako tudi kristjani sestavljamo skrivnostno telo-Cerkev. Udje tega telesa smo povezani, če en ud trpi, z njim trpi celo telo, v Cerkvi je enako. Če tako gledamo na to skupnost je zmotno mišljenje, da lahko posameznik živi zase vero. Posamezni ud ne more sam preživeti brez telesa, tako tudi vernik brez Cerkve ne more živeti vero, to pomeni brez Kristusa in brez drugih kristjanov.
Cerkev kot duhovna stavba.
Sv. Peter o Cerkvi razvije podobo duhovne stavbe. Kristus je temeljni kamen, kristjani smo živi kamni, med seboj povezani z vezjo bratske ljubezni.
5. Kje živimo skrivnost Cerkve?
Cerkev ni od ljudi ustanovljena, ampak Kristus sam stori, da zaživi. Po učenju drugega Vatikanskega koncila je najprej domača družina Cerkev v malem, saj je poklicana, da bi postala ognjišče ljubezni. Samo tam, kjer je resnična, nesebična ljubezen, tam prebiva Bog. Kakor v družini, tako naj se v Cerkvi kaže bratska povezanost vseh kristjanov, ki se zbiramo skupaj k obhajanju Gospodove daritve, zbrani okrog oltarja – mize, kjer prejemamo božjo hrano. Na poseben način je Cerkev vidna tam, kjer so ljudje zbrani v molitvi, bratski povezanosti in ljubezni med seboj. Krščanska skupnost se rodi iz poslušanja Božje besede, zaživi pa v bogoslužju. Bistvo Cerkve je, da v tej skupnosti človek prihaja v odnos z Bogom in prejema za življenje potrebno moč.
Kako resnično deluje Kristus v Cerkvi je izkusil Savel, ki je preganjal Cerkev. Na poti preganjanja doživi srečanje z živim Kristusom. Obsije ga svetloba in sliši glas: ”Savel, Savel, zakaj me preganjaš?” Ko vpraša: ”Kdo si Gospod?” mu glas odgovori: ”Jaz sem Kristus, ki ga ti preganjaš”. Po tem srečanju postane eden največjih oznanjevalcev Evangelija. Spozna, da je Cerkev Kristus sam, saj mu je dejal, da s preganjanjem Cerkve, preganja Kristusa.
ZA ŽIVLJENJE
- Kaj se ti zdi v Cerkvi, v skupnosti kristjanov lepo, plemenito?
- Je smiselno in potrebno, da si član Cerkve – skrivnostnega Jezusovega telesa ?
- Kako se ti vključuješ v to skupnost? Kako se še lahko bolj vključiš v Cerkev?
