Sv. Jožefu je poleg glavnega praznika 19. marca, ki velja za njegov »rojstni dan« za nebesa, posvečen še en praznik – praznik Jožefa Delavca. To je praznik naše župnije – našega župnijskega zavetnika.
Postavil ga je 1. maja 1955 papež Pij XII. na prošnje vernega ljudstva, ki so zlasti iz vrst krščanskega delavstva prihajale v Rim z vseh strani sveta. Bogoslužje tega praznika nas živo opozarja na nekaj, kar je v redu odrešenja zelo velikega pomena: na socialni položaj tistega svetnika, katerega je poleg Device Marije Bog najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja posebej še v skrivnost učlovečenja. Marijin deviški mož in Jezusov krušni oče je bil delavec, »tesar« (Mt 13,55; Mr 6,3). In Cerkev posebej kaže nanj kot na zavetnika in zgled vseh delavcev, najprej in predvsem tistih, ki živijo od dela svojih rok. Tega preprostega, a »pravičnega« moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal učlovečenega božjega Sina, dokler ne bi ta dorastel. A Cerkev tudi tukaj ne pozabi, da se versko češčenje nikoli ne sme ustaviti zgolj ob osebi sv. Jožefa Delavca in da gre vse poveličevanje navsezadnje le Jezusu, ki mu je bil sv. Jožef Delavec nadvse skrbni varuh in krušni oče.
Sv. Pismo o Jožefu skromno in malo poroča. Tisto kar vemo o njegovem delu in življenju je to, da je bil tih in skromen in marljiv delavec. Bil je tesar…Sv. Jožef je delal s svojimi rokami in preživljal sv, nazareško družino… Pri njem se je v mladosti učil delati in je delal naš gospod Jezus Kristus…saj so ga imenovali tesarjev sin….v Evangeliju beremo slišali: Ali ni to tesarjev sin so spraševali…
Naš Jožef Delavec nam govori samo s svojimi dejanji, ne z besedami. In ne samo z dejanji, tudi z delom. Takega zavetnika so si naši predniki izbrali za zavetnika leta 1966 ustanovljene mlade Račke župnije. Izbrali so si Delavca. Izbrali so si nekoga, ki jim je bil podoben in to zato, da bi imeli ob sebi nekoga, ki bi dajal zgled in smisel njihovemu delu. Izbrali so si nekoga, na katerega bi pogledali, ko bi se jim zdel delavnik pretežak in nesmiseln, nekoga, ki je znal delo imeti rad in ga uporabljati za lastno srečo.
Navsezadnje gre za to pri delu, za srečo. Ne gre samo za golo telesno preživetje in imeti čim več in vse, kar ponuja svet. Pomembno je, da imamo toliko materialnih dobrin, ki nam dajejo človeka vredno in dostojno življenje in zaradi tega smo lahko srečni in hvaležni Bogu.
Vsi vemo in poznamo, če ima človek delo in še lahko dela, čuti ob tem, da je koristen, ustvarjalen. Pri delu, ki ga človek opravi čuti zadovoljstvo, ko vidi rezultate svojega truda, pa še marsikaj drugega pridobi: to so izkušnje, vztrajnost, potrpežljivost ...
Vsak zase ve kašen odnos goji do lastnega dela. Na splošno je delo danes ljudem tega sveta in družbe, večkrat bolj v napor (in odpor) kot v veselje. Mnogi se ga izogibajo. Mnogi bi radi do rezultatov prišli s čim manjšim ali nikakršnim naporom. In to veliko ljudem dandanes uspeva. Zato je to mnogim (v veliki meri žal najbolj mladim, ki so v svojih letih polni energije in moči) postalo ideal priti do cilja brez dela. In priti do službe, v kateri bo čim manj dela za čim več denarja.
A brez dela človek ni to, za kar je bil ustvarjen. Ni ustvarjalec. Brez dela človek ne toči potu in ne prestaja napora, in tudi ne čuti, da je na tem svetu potreben. N kar je najbolj tragično: Človek tako izgublja svojo identiteto in smisel svojega obstoja. Zato je danes toliko ljudi brez smisla življenja, ker nimajo dela.
Druga skrajnost našega življenja pa je, da delamo preveč. Delamo, pa ne vemo, k čemu naj bi nas to delo sploh pripeljalo. Delamo, ker je pač treba delati. Ker drugače ne gre. A tega dela ne spremlja tišina, temveč nerganje, zato ni blagoslovljeno. Nismo zadovoljni. Ker ne delamo z dušo, ampak z bolečino.
In kje je prava pot? Tam, kjer je naš župnijski zavetnik - Kjer je Jožef, delavec. Tihi Jožef, ki je Jezusa naučil tesarstva in molitve, ki ga je naučil napora in počitka, ki ga je naučil v ustavljanju med delom pomisliti, da je svoboden, da ga delo ne določa in da ga ne pogojuje, temveč da je delo izraz tega, kar je. To uči Sv. Jožef Delavec tudi nas.
Pravo pot nam torej kaže sam naš župnijski zavetnik, daje nam zgled tihega delavca, ki zna delati in, kar je tudi zelo pomembno: zna se tudi ustaviti. V tem hitrem tempu življenja smo k temu povabljeni tudi mi.
In še eno življenjsko krepost odseva Sv. Jožef Delavec. Na tega mladega moža se je Bog mogel popolnoma zanesti, mogel mu je zaupati svojega Sina in Marijo, ker:
- nazareški tesar Jožef iz Davidove hiše in rodbine, ki Sveto pismo o njem pravi, je bil pravičen, ker je upal in veroval kot Abraham, je prav zaradi te brezpogojne predanosti Bogu užival zaupanje Boga;
- ko je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina in to je uresničil po izbranem možu iz Davidovega rodu, na katerega se je zanesel, da bo zahtevno poslanstvo zemeljskega očeta in varuha svete družine vestno opravil; da bo s svojimi rokami in delom preživel Marijo in Jezusa in je tudi na takšen način poskrbel, da je Jezus odrastel in tako začel izpolnjevati Božji načrt za katerega je bil učlovečen na ta svet.
Tak je SV. JOŽEF DELAVEC, naš farni zavetnik. Vedno je storil, kot mu je bilo naročeno, ni veliko razglabljal, pač pa je s srcem, ki Gospodu zaupa, prisluhnil, ter božjo naročilo izvršil v prepričanju, da je to najbolje za tiste, ki so zaupani njegovemu varstvu.
Na prvi pogled preseneča dejstvo, da v Svetem pismu ne najdemo zapisane nobene Jožefove besede. Res je! Ne najdemo Jožefovih besed, pač pa tehtne besede O Jožefu. Kot da nam Jožef sam brez besed dopoveduje, da je marsikaj pomembnejše od govorjenja:
- kdor zna molčati, je zmožen v svoji notranji umirjenosti prisluhniti besedam drugega, še več, zmožen je začutiti njegovo misel, utrip njegove duše, ve, da je molčanje in poslušanje nemalokrat pomembnejši del pogovora, kot govorjenje;
- kdor je zmožen v tihoti srca prisluhniti navdihom, ki prihajajo od zgoraj, sam postaja oseba zaupanja in s tem dragocen dar prenekateremu človeku, hkrati pa po njem še drugi lahko najdejo pristop do skupnega Očeta, ki ga imamo v nebesih.
Ob liku župnijskega zavetnika sv. Jožefa Delavca, vsem želim, da bi naš odnos do dela, da bi naše življenje samo postalo vir veselja in mirnega, srčnega zadovoljstva. Prav tako želim, da bi njegove tehtne besede in njegova tehtna dejanja našla svoje mesto v srcu vsakega izmed nas in obrodila bogate sadove.
Tako se ob zgledu zavetnika sv. Jožefa Delavca kakor on takrat in mi danes z njim - opomnjeni po božji besedi, in nahranjeni z kruhom močnih pri svetem obhajilu, pogumno podajamo na nadaljnjo duhovno in krščansko življenjsko pot, ter živimo in delajmo tako, da si bomo s svojim vsakdanjim delom nabirali tistih zakladov, ki se ne rjavijo, ki se ne dajo tehtati in meriti – odpirajo pa nam, po priprošnji Sv. Jožefa Delavca –župnijskega zavetnika in priprošnjika - vrata večnega življenja.
Prosi za nas in
našo župnijo,
katere zavetnik si!
