Razlaga mozaika

»Barve so priče Luči in Luč je Življenje ljudi« (p. Rupnik)

V župniji sv. Jožefa Delavca v Račah je pater Marko Ivan Rupnik s skupino umetnikov izdelal mozaik in ga predal faranom v petek, 14. oktobra 2011. Slovesno bogoslužje ob sklepu del je daroval pater Marko Rupnik, ter razložil vsebino podob tega izjemnega  mozaika.

Pridiga patra Rupnika:

Dva razloga sta pomembna za izdelavo. Prvi razlog pomeni, da je za mozaik potrebno zbrati skupaj različne stvari in sestaviti novo celoto, novo harmonijo, novo lepoto iz različnih stvari. Drugi razlog je, da je mozaik zborovska umetnost, občestvena umetnost. Cerkev je občestvo, zato so verjetno kristjani tako vzljubili mozaik, ker ga ni delal posameznik, ustvarjala ga je Cerkev.

         Župljani  ste si ga želeli, toliko let zanj molili in ga čakali. Molitev je tisto tkivo, ki drži svet. Umetniki so ga z isto silo, ljubeznijo, isto močjo naredili. Tisti, ki so prihajali v dneh ustvarjanja mozaika, so lahko videli ekipo umetnikov, s kakšno skladnostjo, pozornostjo do snovi in drug do drugega so to delali.

         Vsebina mozaika je teologija dela in duhovni smisel dela. Mozaik se začne s pasom stvarstva, z zemljo, rastlinami, pšenico, cvetjem in grozdjem. Stvarstvo je živo, lepo, bogato. Vendar greh je pokvaril tudi stvarstvo. Ustvarjeno je zato, da se znajde v naših rokah kot dar, da mi lahko ljubimo, ker mi ne moremo ljubiti samo z besedami,  ljubezen zahteva potezo, gesto, dar, konkretnost, otipljivost. Smisel stvarstva je v tem, se znajde v naših rokah kot dar.  Človek je ustvarjen po Božji podobi in ga lahko reši samo ljubezen. En topel pogled, čist objem, dobra beseda je  vredna več kot kamioni stvari.

         Ko gre stvar skozi Kristusa, se spremeni količinsko in kakovostno. Izbrana je bila posvetitev kruha.

         Fantek daruje pet hlebčkov in dve ribici. Vesoljni svet je premajhen, da bi nasitil človeka, zato ker si ga mi lastimo. Ko je Kristus sprejel v roke ta skromen dar, se je vse spremenilo. Deček je še čist, on še nima pokvarjenega srca, ne oči, deček še vidi svet živ. Potem pa pogrunta, da je svet molčeč, da smo mi molčeči in na koncu se še mi več ne pogovarjamo. Ko pa smo bili čisti, pa smo se še vse pogovarjali. On je edini, ki je še vse izročil z vsem. On stoji na prstih, da pokaže, da z vsem srcem daje vse, kar ima. Ko Kristus to prime, pa nastane sedem košaric kruha; sedem je svetopisemsko število popolnosti. Količinsko pride do popolnosti, kakovostno pa sploh, ker je namakan s Kristusovo ljubeznijo, da postane Kristus pri evharistiji. Kristus stoji točno za oltarjem. V vsej zgodovini naše Cerkve je oltar vedno pomenil Kristusa, zato se oltar in Kristus pokrijeta.

         Na oltarju je podoba pelikana. Star srednjeveški simbol Kristusa, ki sebe trga, da daje drugim. Tako pelikan hrani svoje mladiče. Včasih se tudi rani. Srednjeveški kristjani so rekli, da je to Kristus, ki je sam sebe dal, da nas je nahranil.

         Ob prihodu k maši, darujte del vašega življenja, na kruh in vino položite nekaj svoje daritve. Prinesite vaše delo, vaše skrbi. Dve ribici in nekaj hlebčkov boste vedno dobili.

         Na tabernaklju so štirje križi, ki prikličejo v spomin štiri evangelije; tri majhne podobe, miniature: Marijino oznanjenje, Marijino rojstvo in Kristusovo obličje. Bog je postal človek in živel kot človek.

         Na koncu mozaika še gremo mimo keliha do mize s sedmimi krožniki obloženimi s kruhom in ribami. Karkoli gre skozi Kristusa kot naš dar, postane polnost za vse nas.

         Za kruh, ki ga jemo pri evharistiji, vsi vemo, da to ni več kruh, da je to Gospod sam, da je to ljubezen, ki se dotika našega umrljivega telesa, da bi nas očistilo, ozdravilo in pripravilo na večnost.

         Evharistija je važna za čisto konkretno življenje. Torej stvarstvo, ki je v začetku tako burno, divje, neurejeno. Na koncu je zlato-bela urejena miza, pogrnjena, z velikim kelihom in dobro hrano. Kruh in ribe spominjajo na Gospoda. Vse, kar gre skozi njega, je zaznamovano z Njim. Zato moramo drug drugega darovati, da bomo drug drugega ves čas spominjali na Gospoda, če ne življenje postane dolgočasno.

         Potrebno je darovati, zato je v ospredju Kristus, ki se pokriva z oltarjem. Ko pridete v cerkev, vidite oltar,  Kristusa v zlati luči; ista zlata luč vam bo dala občutek, kakor da stene tam ni več, kakor da se tam odpre cerkev, slavolok, velika vrata, kakor da luč sije iz Kristusa.

         Odpre se nam pot v večnost, kjer se nebesa res spustijo sem kot je pri evharistiji, ko se celo Kristusovo telo zbere v vseh časih. Karkoli darujete, stopa v večnost in Bog s svojo daritvijo stopa k nam.

         Na tabernaklju je tudi nekaj zelenega, kakor od začetkov. Ker evharistični kruh je vse, je zemlja, je človek, je Bog, je Kristus. Smo mi, ker Kristusovo telo smo mi, Cerkev.

         Čeprav je zelo majhen mozaik, sta le dve figuri, je skoraj čisto vse povedano. Kako je močno naše delo, če gre skozi Kristusa. Gradi nov svet, ki ne bo več minil, v  svetlobi, ki ne zatone.

         Na ambonu je najvažnejša oseba Sveti duh v ognju, ker je Božja beseda ogenj, je luč našim korakom, je Sveti duh, ki napolni Božje besede. Ta plamen, ki je goreči grm v belem in zlatu, se ponovi tudi tukaj, kjer je krstni kamen, kjer smo tudi hoteli poudariti te zakramentalne

         Rdeči in modri krog - v prvem tisočletju je rdeča barva pomenila božanskost, modra pa človeka. Človek pri krstu prejme Božje življenje, zato, ker je Bog sprejel človeško. Krog je prvo znamenje, ki ga je človek zarisal za svetega.

         Kaj pomeni ta zlata luč za Kristusom? Zlato je ena najbolj dragocenih snovi, kristjani so ga sprejeli v bogoslužje, ker je zlato najbolj prepričljiv in resničen simbol, prisotnost  božje zvestobe in svetosti.

         Pri mozaiku, pri bogoslužni umetnosti podobe govorijo o vsebini. Če si notranje lepo razpoložen, si pripravljen razumeti vsebino. Če si čisto na tleh, notranje čisto sesut, najlepše svari gredo vse mimo.  Ne iščite posameznosti, glejte celoto in boste videli, da je lepo.

         Umetniki Centra Aletti so izročili vernikom župnije ta mozaik, da bi bil naseljen z milostjo, da bi lahko zajemali iz njega, da bi se tolažili pred njim, da bi milost vedno prehajala na vse. Umetniki so v tej veri ustvarjali z ljubeznijo – in kjer je ljubezen, tam je Bog. Ta mozaik je gotovo naseljen z Bogom. In tako naj ostane.

Zapisala: Cvetka Belca