KRSTNI IN BIRMANSKI BOTRI:

POMEN, IZBIRA IN PRIPRAVA

 
Krščanska vera je vera občestva. Po poti življenja ne potujemo sami, ampak povezani z Bogom in med seboj. Zakramenti uvajanja: krst, birma in evharistija še posebej predstavljajo priložnost za vstopanje v globlji odnos z Bogom ter za medsebojno spremstvo in prijateljstvo. Starši v svoji vzgojni vlogi, kjer so tudi krhki in nemočni, potrebujejo oporo, pomoč, kamor vstopajo tako krstni kot birmanski botri.

Krst in birma sta med seboj povezana in se dopolnjujeta, podobno pa se dopolnjuje tudi vloga botrov pri obeh zakramentih.

Boter pri krstnem obredu skupaj s starši spremlja otroka h krstu. Na začetku obreda obljubi svojo pomoč staršem pri spolnjevanju njihovih dolžnosti. Za krstiteljem in starši pokriža otroka na čelu, kar je izraz vere v Sveto Trojico in klicanje Božjega blagoslova na krščenca.

Boter skupaj z zbranim občestvom posluša Božjo besedo, se odpove grehu in izpove vero v tmedinega Boga, v kateri bo otrok krščen.

Med samim obredom lahko drži krščenca v naročju, kar pomeni, da ga ima rad in ga bo varoval.

Otroku podari belo oblačilo, ki je znamenje nedolžnosti in dostojanstva, ter prižgane krstno svečo, ki simbolizira prenos luči vere od vstalega Kristusa. Boter skupaj z drugimi moli Očenaš, prosi za blagoslov, po krstu pa ostane otrokov spremljevalec in zanj moli.

Podobno tudi pri birmi boter spremlja birmanca in mu krepi občutek, da na poti vere in življenja ni sam. Skupaj z zbranimi odpre svoje srce Božji besedi, obnovi krstne obljube ter se pridruži škofovi prošnji za dar in darove Svetega Duha.

Med birmanskim obredom boter spremlja birmanca, ga na ta način predstavi škofu. da je primerno pripravljen, hkrati pa birmancu obljublja, da ga bo spremljal skozi življenje.

Med maziljenjem drži desno roko na birmančevi desni rami, kar pomeni: »Ob tebi sem, vedno se lahko zaneseš name,« zato naj bo ta kretnja krepka. Boter skupaj z drugimi sodeluje pri maši, po birmi pa ohranja odnos in za birmanca moli.

Boter predstavlja občestvo, Cerkev, Božjo družino, kateri sam pripada. Že od prvih časov Cerkve velja, da celotna cerkvena skupnost nosi del odgovornosti za razvijanje in ohranjanje krstne milosti, zato je ob prejemu krsta in birme potrebna duhovna pomoč botra ali botre ( KKC 1311). Krščenec ali birmanec po botru doživlja bratsko občestvo kristjanov in materinsko skrb Cerkve zanj, kar je temeljno krščansko izkustvo.

Botrstvo pa ni le pobožna navada, tradicija ali celo pravica, ampak je cerkvena služba, kar pomeni, da so za njeno izpolnjevanje potrebni tudi določeni pogoji: da je boter izbran in je pripravljen sprejeti botrstvo, da je primerne starosti (vsaj šestnajst let) in je že prejel krst, birmo in obhajilo, da pripada katoliški Cerkvi (nekatoličan je lahko le priča), da živi po veri in tako daje svojemu krščencu ali birmancu zgled krščanskega življenja ter ga s tem tudi vodi v občestvo.

Duhovni vidik - sopotništvo, spremstvo v veri, ki ga poleg kakovostnega odnosa, zaupnega pogovora in zgleda dejavnega krščanskega Življenja predstavlja močna in redna molitvena opora, je osrednji pomen botrstva. Boter uresničuje poslanstvo v odnosu: Bog boter krščenec oz. birmanec, kar pomeni veliko duhovno bližino, povezanost oz. celo duhovno sorodstvo.

Biti izbran in naprošen za botra je častna in odgovorna naloga, saj poslanstvo botra ni omejeno le na dan krsta ali birme, ampak traja vse življenje, zato je načrtno ohranjanje odnosa med krščenci (družinami) oz. birmanci in botri temeljnega pomena, kar je možno na toliko načino kot je raznolika ljubezen, h kateri smo kot kristjani povabljeni.

Krstnega botra krščencu (če je ta otrok) navadno izberemo starši, birmanec pa si botra izbere sam, ker je to pomembno zaradi kakovosti njunega odnosa, kjer sta v ospredju zaupanje in komunikacija.

V občutljivem obdobju odraščanja mladi še posebej potrebujejo spremstvo in prijateljstvo dobrih birmanskih botrov. Birmanski boter nadaljuje vzgojno delo staršev ter vstopa v odnos z birmancem, iz česar sledi, da starši ne moremo biti botri svojemu otroku, zato tisti, ki si izbere za botra enega od staršev, pravzaprav nima botra.

Boter je povabljen, da kakor angel Rafael v svetopisemski zgodbi o Tobiju in Sari opravlja angelsko vlogo pri usposabljanju za zrelo odraslo življenje, kamor sodi tudi duhovna dimenzija.

Pri izbiri birmanskega botra bi bil glede na aktualne izzive potreben še dodaten premislek. Mladostniki namreč zelo dobro čutijo, kdo je tisti, ki mu lahko zaupajo, s komer se pogovarjajo in jih bo spremljal na poti, zato si navadno izberejo botra po srcu, ne glede na to, ali izbrani boter ustreza danim pogojem. V znanem svetopisemskem odlomku, ko Jezus sreča Samarijanko, jo prosi: »Daj mi piti!« (In 4,7); podobno tudi marsikateri birmanec prosi svojega botra za botrstvo za odnos in spremstvo v človeškem in duhovnem smislu. A, ker je »vodnjak globok« in ker tudi botri pogosto »nimajo s čim zajeti«, potrebujejo pomoč.

Pogoj za botra naj bi bil torej vezan predvsem na njihovo duhovno življenje in na osebni odnos do birmanca. Kot Jezus omogoči Samarijanki srečanje s seboj, tako je lahko tudi povabilo k botrstvu za marsikaterega botra povabilo k novemu (prenovljenemu, poglobljenemu, pristnejšemu) odnosu z Gospodom. Zato je kakovostna priprava na botrstvo zelo potrebna in pomembna, da odpre srce za vero, za ljubezen do Gospoda in do mladega, ranljivega človeka, ki prosi za prijateljstvo in spremstvo.

Ko govorimo o botrstvu, govorimo torej predvsem o odnosu in odnosih. Prav ti pa so velik dar, vsekakor večji od darila materialne vrednosti. Podarjati sebe v kakovostnem medsebojnem odnosu je najlepše in največje darilo, ki ga lahko boter da krščencu oz. birmancu.

Za krščence in birmance je velik dar imeti ob sebi spremljevalca na poti skozi življenje, prav tako pa tudi za botre lahko pomeni botrstvo nov odnos in zorenje v veri in krščanski ljubezni. Botrstvo je zato velika priložnost, ki jo vsem nam daje Gospod, da lahko čedalje bolj postajamo njegove priče.

Botra izberejo pri krstu starši, pri birmi pa birmanec in starši. Potrdilo za botra izda župnik župnije v kateri je boter član župnijskega občestva. Potrdilo se izdaja botru osebno in ne po posrednikih.

Kdo je boter, kaj je njegova vloga?

Sveta birma spada med zakramente uvajanja v krščanstvo. Vsako uvajanje pa pomeni imeti ob sebi nekoga, ki zelo dobro pozna in obvlada resničnost, v katero se uvaja. Pomislimo na avtošolo in na pomen inštruktorja, ki novinca uvaja v spretnost praktične vožnje. Če je že za vožnjo avtomobila potrebno takšno uvajanje, kaj šele za krščansko življenje. Brez dvoma je na tem področju nepogrešljiva in domala nenadomestljiva vloga krščanskih staršev. Res je, da vloge staršev na področju uvajanja v resnično in globoko versko življenje ne more nadomestiti ne boter, ne katehet, kaplan ali župnik. In vendar je Cerkev vedno dajala botrstvu izjemno vlogo. Biti boter ne pomeni enkratne »zadolžitve«, ampak pomeni trajno »službo«. To pomeni, da more mlad človek, ki si je botra izbral, v življenju nanj vedno računati. Računa lahko na to, da ga bo boter spremljal pri njegovem verskem življenju, mu pomagal in ga spodbujal v trenutkih pomembnih odločitev.

Birmanca boste skupaj s starši spremljali k birmi in mu tako z jasnim znamenjem povedali, da želite biti ob njem na poti krščanskega življenja, pa tudi ob številnih razpotjih, na katerih se mlad človek vedno znova znajde. Svojo bližino in naklonjenost skupaj s svojo življenjsko trdnostjo, mu boste izrazili tudi s krepko kretnjo, ko boste med škofovimi besedami: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha,« držali svojo desno roko na birmančevi rami. S tem mu boste brez besed izrekli: »Ob tebi sem. Vedno lahko računaš name.«

Botri ste torej v prvi vrsti konkreten zgled krščanskega življenja svojim birmancem. Zato je prav in koristno, da je boter nekdo, ki živi v bližini birmanca. Iz tega najbolj središčnega poslanstva izhajajo tudi pričakovanja Cerkve od nekoga, ki namerava to službo opravljati. Boter more biti le nekdo, ki živi dejavno krščansko življenje, ki je prejel zakramente uvajanja in živi primerno veri, kar pomeni, da ne morejo biti botri tisti, ki javno živijo v zunajzakonski skupnosti in nimajo namena zakona urediti, ne tisti, ki živijo samo v civilnem zakonu, pa tega nočejo ali ne morejo urediti.

Drugo veliko področje službe botra poleg zgleda dejavnega krščanskega življenja pa je močna in redna molitvena podpora.

Po sveti birmi pa se boste za svojega birmanca in njegovo družino zanimali, s svojo besedo ali s svojim mnenjem mu boste lahko pomagali tudi pri odločitvah. S svojo modrostjo boste v vsakem trenutku presodili, kakšno pomoč birmanec in njegova družina potrebujeta. Molitev vam bo ostala na razpolago v vsakem primeru.

MERILA ZA IZBIRO BOTRA naj upoštevajo, da je član katoliške Cerkve in da mu ni bila naložena ali razglašena nobena cerkvena kazen. Izpolniti mora šestnajst let, razen če iz upravičenega razloga župnik ali krstitelj sodi, da lahko dovoli izjemo. Naj ne bo oče ali mati krščenca ali birmanca. Boter je lahko, kdor je že prejel vse tri zakramente uvajanja (krst, birmo in evharistijo), naj bo dovolj zrel, zmožen in voljan opravljati to službo. Naj živi primerno veri in nalogi, ki jo bo sprejel. (prim. ZCP, kan. 874).

Kristjanom, ki živijo v izvenzakonski skupnosti, ali so samo civilno poročeni, ni dovoljeno biti boter. Prav tako ni dovoljeno biti boter tistim kristjanom, ki niso poskrbeli za versko vzgojo svojih otrok z rednim veroukom.

Botri so lahko tisti kristjani, ki so cerkveno poročeni, a so se »ločili od mize in postelje«, pod pogojem, da niso sklenili novega partnerskega ali civilnega razmerja.